|
krtekxx -> RE: Upanje po splavu-2.del (15.3.2008 9:34:10)
|
Khm, jaz tudi še nisem šla v Park zvončkov, čeprav sta mino že dobri 2 leti in sem v službi slab kilometer stran od Žal. Takoj po UPN sem večkrat pomislila, da bi šla, sedaj pa ne več. Sicer pa tudi na splošno nisem ravno obiskovalka pokopališč - oče je umrl pred 4 leti, pa grem mogoče na njegov grob vsako leto 1x, pa še to samo zato, ker mi mama da kako svečo ali pa rože, da jih "mimogrede" odnesem. Enostavno zame ni pod tisto nagrobno ploščo ampak imam občutek, da neprestano nekje od zgoraj zre in pazi name. Natasarobi, Lana (in pa tudi jaz), po moje nima smisla, da gremo tja z eno veliko žalostjo v srcu in nas ta dogodek še bolj potre. Prej ali slej (lahko pa traja kar veliko časa) moramo na naše angelčke pričeti misliti na ta način, da je pač zanje bolje, da niso na tem svetu z nami ampak tam, kjerkoli že so. Je pa tako, da je šla moja prijateljica v park zvončkov in mi rekla, da kljub temu, da se v svojem življenju sploh še ni soočila s smrtjo bližnjega, jo je ta kraj s svojo pojavo (belo cvetje, igračke, obiskovalci) zelo zelo presunil.
Natasarobi, tudi zate pride dan, ko boš zopet zelo močna, kljub temu, kar se ti je zgodilo! Veliko časa traja obdobje, ko so pač trenutki euforije in potem dolgi trenutki pesimizma, potrtosti, žalosti...in vendar se obrne na to stran, da so trenutki veselja in optimizma daljši in daljši.
|
|
|
|