|
mami_1979 -> RE: Celjanke (z okolico) (30.12.2008 22:02:31)
|
Rada bi opisala mojo četrto porodno izkušnjo. Predvideni datum poroda sem imela v petek 12.12.08. Ta dan sem imela pregled pri moji ginekologinji. Rekla je, da sem odprta dva prsta, maternični vrat je pa dolg še dva centimetra. Vse kar sem si želela je bilo to, da bi se porod pričel spontano in da bi imela svoje popadke dovolj močne, da ne bi potrebovala še umetnih. Ginekologinja me je še opozorila, da če dobim popadke, da naj ne čakam doma, ampak se takoj odpravim v porodnišnico. V nedeljo zjutraj 14.12.08, ob 5.45 zjutraj, me je prebudila rahla bolečina v spodnjem delu trebuha. Takoj sem pomislila, zdaj se je pa začelo. V mislih sem premlela, kaj vse še moram postoriti, preden grem v porodnišnico. Hitro sem vstala in si pripravila za likanje. To mi je še namreč ostalo od prejšnjega dne, ko sem imela generalno čiščenje. Pripravila sem tudi oblačila, za moje fante, za naslednji dan za šolo in vrtec. Popadki so se pričeli na 15 minut, vendar se je čas med popadki hitro krajšal. Ob 6.30 sem šla zbudit moža, da naj vstane, ker bova morala iti proti Celju. Ves zmeden je vstal, in prišel za menoj v dnevno sobo, če mislim resno, in da če že danes. Šel se je še obrit in stuširat. Popadki so se vrstili že na pribljižno 7 minut, pa tudi zelo močni so postajali. Ko sva se odpravila od doma je bila ura skoraj sedem. Popadki, so se vrstili že na pet minut. Okrog pol osmih, sva prišla pred porodnišnico, popadke sem imela že na tri minute. Sestra, ki naju je sprejela, je najprej vprašala, kdaj so se popadki pričeli in na koliko minut so. Ko sem povedala, se mi je zdelo, da bi me najraje domov poslala. Potem v dvigalu pa me je vprašala, če je to prvi porod. Ko sem ji povedala, da četrti, me je še bolj čudno pogledala. Verjetno se ji ni več zdelo, da sem prehitra. Ko sva prišli v porodni blok, mi je rekla, da naj sedem in počakam. Sestra pa je nesla, k babici papirje. Na klopci so sedele še štiri sotrpinke in čakale na CTG. Prišla je babica in vprašala katera je prišla četrtič. Vstala sem in šla za njo. Dala mi je spalno srajco in rekla naj se preoblečem. Med preoblačenjem sem imela zelo močne in pogoste popadke. Babica me je prišla pogledat, ko sem že bila v bolnišnični uniformi in ravno v trenutku, ko sem pridno predihovala popadek. Rekla mi je, naj se uležem, da bo pogledala, koliko sem odprta. Nato mi je rekla, naj pridem na ctg. Ko sem prišla do njega, me je samo vprašala nekaj osebnih podatkov in rekla, da bova ctg delali kar v porodni sobi. Z velikim pričakovanjem, da bom končno spoznala dete, ki sem ga devet mesecev nosila pod srcem in hkrati strahom, kako bo potekal porod, sem šla za njo. Komaj sem čakala, da pokličejo moža, ker sem ga, ob močnih popadkih resnično potrebovala ob sebi. Priklopila mi je ctg in prav lepo je bilo slišati kako malemu bije srček. Končno je okrog 8.10 prišel k meni mož. Ob popadkih, ki so bili vedno močnejšni, me je pridno masiral, po križu. Njegova prisotnost mi je zelo pomagala in me pomirjala. Babica je imela veliko dela, zato je bila ob naju zelo malo. Le ko je prišla pogledat koliko sem odprta. Lepo je bilo slišati, ko je rekla, da sem odprta že 10 cm. Vse mi je pritiskalo navzdol, babica je pa rekla, da ša ne smem potiskat, ker še nima vse pripravljeno. Teh nekaj sekund se mi je vleklo v neskončnost. Končno sem dobila dovoljenje za potiskanje. Ko je babica zagledala glavico me je vprašala, ja kako velikega otroka boste pa imeli? Nič kaj vzpodbudne besede, za mamico, ki rojeva. Naslednjih nekaj popadkov je minilo ob potiskanju in končno se je ob 8.51 rodil najin mali velikan Matevž, ki je bil velik 52cm in težak 3.880g. Položile so mi ga na trebuh, da se je porodila še posteljica. Matevža je babica odnesla, da ga je stehtala in povila kot majhno štručko v plenice in ga položila ponosnemu očku v naročje, medtem, ko je mene zdravnica šivala, saj so me morali prerezati. Sledili so najlepši, prvi skupni trenutki spoznavanja drug drugega.
|
|
|
|