|
Kaliope -> RE: Krst nezakonskega otroka (11.5.2008 12:16:39)
|
****, vem, kaj misliš in kaj hočeš poudariti. Verjemi, da sem sama pri sebi že večkrat imela takšne dialoge in razmišljanja. Še vedno se v teh vprašanjih iščem, ampak kar sem zares trdno ugotovila, je to: Bog, "naš skupen izvir" ali kakor koli ga poimenujem, po mojem mnenju ni ničesar "predpisal" (če ga poosebim). Če pogledaš 10 zapovedi, te niso popolnoma ničesar drugega kot nekakšne človeška etična načela, po katerih živi vsak dober človek. Zato sama pri sebi ne vidim smisla, se oprijemati "predpisanih" pravil v mojem primeru krščanske vere, ker vidim bistvo v njej v tem, da kot dober človek poskušam delati dobro vsem ljudem, če kdaj koga prizadenem, prosim njegovega odpuščanja, in se trudim vedno ceniti stvari, ki so mi dane in ljudi, ki so v mojem življenju.
In ja, to lahko zgleda, kot da jemljem iz vere tisto, kar mi odgovarja. A zdi se mi, da je to vseeno boljše, kot pa da bi se silila poosebiti tisto, česar ne čutim in s čimer se ne poistovetim. To se mi zdi, bi bila večja žalitev za Boga, krščanstvo in kristjane.
Zakaj se vseeno počutim pripadnica krščanstva? Ravno zaradi tega, ker sem bila v njem vzgojena in ker vem, da če bom kdaj spremenila svoje razmišljanje oz. bom začutila potrebo, da svoje odgovore in "zdravljenje svoje morebitno ranjene duše" poiščem v veri, bo to zagotovo krščanska.
In to je možnost, ki jo želim dati svojim otrokom. Da bodo sami lahko poiskali odgovore na svoja vprašanja, ki pa jih ne bodo mogli najti, če ničesar ne bodo poznali.
Glede izvirnega greha pa sem citirala samo zato, ker bi župnik moral predvsem pomen krsta vzeti v ozir, saj je krstitelj lahko vsak, ki ima dobre namene, in ne samo posvečena oseba.
|
|
|
|