|
ilatic -> RE: Julijske cvekice 2008 - 10. del (1.4.2009 12:01:24)
|
K temu se tudi jaz pridružujemuser posted image . Na žalost. Ko zdaj gledam nazaj, se ne spomnim, da bi se z mojima dvema šla kdaj kakšno igrico, tako kot se midva z našim Timom, da bi me kar brez razloga objela in vzela v naročje, da bi se lahko pogovorila, ko me je kaj tiščalo.... in še in še je takih stvari. Se mi zdi, da so me mel pač zato, ker se je zgodil. Prav tako je bilo z mojima sestrama in bratom. Nikoli nisem čutila, da bi si nas res želel. Pa ko včasih omenim to naši mami, samo zamahne z roko in to je to. Sej je brezveze. Upam samo, da ne bom nikdar taka.
Jah Nanka, tims, vidim in vem da nisem edina. Nekako mi govorijo, da jim moramo oprostiit, da niso znali, da niso...kako pa me znamo? Iz česa smo se pa me učile? Jaz se včasih zasekiram full in upam, da ne bodo moji otroci tako gledali name. Zato jim pa preveč popuščam, kar tudi ni prav. Čeprav vidim, da pri Iris nisem veliko falila, saj se full pogovarjava, full mi zaupa, tudi o (žal se tudi te reči dogajajo) o samozadovoljevanju. In sem full vesela, da vidim da mi zaupa, da ve da se o vsem lahko pogovri z mano, da sem tukaj in da mi ni vseeno za njo. To sem jaz najbolj pogrešala v otroštvu. Se mi je vedno zdelo da sem odveč, ni jih brigalo ali imam v šoli 5 ali 1. Niso hodili na govorilne, lahko sem bila umazana, strgana, lahko sem jokala lahko sem se smejala. Nič. kot da me ni. O ja ko sem pa kaj ušpičila sem pa bila tepena. Ni kaj. Takrat so me opazili! Kar je žalostno! Spet bluzim!!!!!! No in seveda je vse to razlog, da sem sedaj na ADjih in morm mal pojamrat! Ne mi zamerit.
|
|
|
|