|
Bety11 -> RE: Septembrke 2009 - 4. del (18.9.2009 8:16:36)
|
Lendon H. Smith, dr. med. :
Verjel sem vse, kar sem se naučil na medicinski fakulteti, kar so potrdile tudi moje dobre ocene. Profesorji z medicinske fakultete na Oregonski univerzi so verjeli, da bom uspel in bom šoli v ponos, ker sem bil vesele narave, bister in kooperativen. Ker je bil moj oče otroški zdravnik, sem si vedno želel bili to tudi jaz in naivno sem verjel, da bodo vsi normalni in zdravi, če nam uspe okrepiti le eno generacijo otrok. Materam smo odsvetovali dojenje, ker je bilo težko oceniti, koliko je otrok popil. Priporočali smo zgodnje uvajanje goste hrane, da bi preprečili slabokrvnost zaradi mlečne hrane. Sposobni naj bi bili preprečiti večino hudih bolezni, ker smo lahko prepričali matere, da pripeljejo svoje dojenčke v naše ambulante na cepljenje: davica, oslovki kašelj, tetanus, ki so jim kmalu sledila cepiva proti ošpicam, mumpsu, rdečkam in otroški paralizi. Cepljenja proti hepatitisu in bakteriji Haemophilus influenzae B so zdaj vsakdanjost.
Kakšen popoln načrt. Preventiva kot višek znanosti. Vse smo vedeli in imeli odgovor za večino bolezni. Vnetja ušes, angine, pljučnice, meningitis (penicilin in novejši antibiotiki), vnetja ledvic (sulfonamidi), ekcemi (kortizon), astma (inhalanti), celo tuberkulozo smo lahko obvladali s streptomicinom. Flourid za zobe je bil še en pripomoček pri ohranjanju zdravja.
Ko je čas mineval, sem se spraševal, zakaj so otroci kljub vsej tej preventivi še vedno bolni. Mogoče se družine niso držale predpisanih navodil. Začeli smo ugotavljati porast nekaterih infekcij. Vnetja ušes so se nadaljevala. Narasla je hiperaktivnost. Otroci so bili polni glist. Alergija na mleko je postala izjemno pogosta. Je bil vzrok stres - ali pa je šlo za novo modno besedo? Ali pa je bilo nekaj, kar je ušlo naši pozornosti? Ljudje so začeli spraševati in mi nismo imeli drugega odgovora kot "slabi geni po očetovi strani".
Laiki so nam govorili, da je naše znanje lahko pomanjkljivo. La Leche League (Mednarodna zveza za dojenje, nudi podporo in pomoč vsem materam, ki želijo dojiti svoje otroke, op.ur.) nas je kritizirala, ker nismo spodbujali dojenja. Donahue je kazal otroke, ki so bili poškodovani zaradi DTP cepljenja (kombinirano cepivo proti davici, tetanusu in oslovskemu kašlju, op. ur.). Zame je bilo zelo težko priznati, da je nekaj, kar sem se naučil na fakulteti, napačno. Če mi je kakšna mati rekla, da noče, da bi njen otrok prejel DTP cepivo, sem bil besen. Posmehovala se je Znanosti. Kakšen smisel je potemtakem imela medicinska izobrazba?
Zadnjih deset let sem bil sposoben sprejeti dejstvo, da podatki raziskav kažejo, da je narava najboljši zdravnik. Kruta je, vendar pravična. Pri ohranjanju zdravja so se sodobna zdravila in cepiva izkazala za potegavščino. Vzbujali smo lažno upanje. Milo in voda sta, hvala bogu, še vedno primerna. Sedaj smo sposobni razumeti delovanje imunskega sistema in kako lahko vsi (z ustrezno prehrano) dosežemo optimalno zdravje s pomočjo naših belih krvničk in protiteles - kljub "slabim" genom po katerikoli družinski strani.
Avstralski zdravnik Archie Kalokerinos je opozoril na katastrofalne posledice DTP cepljenja v svoji knjigi iz leta 1972 z naslovom Vsak drugi otrok. Prehrana avstralskih staroselcev je v najboljšem primeru slaba - praktično brez vitamina C. Zabeležil je, da je vsak drugi otrok domorodcev umrl po DTP cepljenju. Samoiniciativno je dal vsakemu otroku dnevno 100 mg C vitamina glede na število mesecev njihove starosti. Nato noben otrok ni več umrl. Prepričan je bil, da je sindrom nenadne nepričakovane smrti dojenčka ("smrt v zibki") posledica stresa okrnjenega imunskega sistema dojenčkov.
Pred kratkim sem končal s prebiranjem knjige avstralske avtorice dr. Viere Scheibner s preprostim naslovom Cepljenje. Avtorica je naredila obsežen pregled literature in prišla do pomembnih in smiselnih zaključkov, ki pomagajo razložiti, zakaj so moji pacienti - kljub najboljši pediatrični oskrbi - bolni bolj, kot bi smeli biti. Najbolj pomembno razkritje v knjigi je to, da imajo Japonci zadnjih 20 let najboljšo statistiko glede preživetja dojenčkov. Leta 1975 so zdravstvene oblasti ugotovile, da je med DTP cepljenjem in nenadno smrtjo dojenčkov očitna povezava. Zato so prestavile omenjeno cepljenje na starost dveh let. Rezultat: niti enega primera nenadne smrti dojenčka v zadnjih 15 letih. Natančno tako, ko je rekel Kalokerinos.
Primerjajte naslednje podatke s tistimi "dejstvi", ki bi jih izvedeli na medicinski šoli ali od svojega zdravnika:
obolevnost in smrtnost za katerokoli boleznijo sta se zmanjšali za 90%, preden je sploh prišlo v uporabo katerokoli cepivo;
med kliničnim preskušanjem novih cepiv je mnogo otrok dobilo bolezen, proti kateri so jih cepili, mnogi v roku nekaj dni;
v medicinski literaturi je dobro dokumentirano, da so tisti, ki kasneje v življenju zbolijo za rakom in drugimi kroničnimi degenerativnimi boleznimi, imeli v otroštvu izjemno malo otroških nalezljivih bolezni;
najbrž najbolj pomemben razlog, da sprejmemo otroške nalezljive bolezni, je dobro dokumentirano dejstvo, da mora biti imunski sistem v otroštvu izpostavljen izzivom, da bi kasneje deloval pravilno in tako varoval posameznika pred mnogo bolj nevarnimi avtoimunskimi boleznimi, kot je rak.
Pollock s sodelavci (1984) je poročal, da sta "z zmanjšanjem precepljenosti proti oslovskemu kašlju hopitalizacija in stopnja smrtnosti zaradi oslovskega kašlja nepričakovano padla". Isto so doživeli na Švedskem, ko so leta 1979 opustili cepljenje proti oslovskem kašlju.
DTP cepljenje pri dojenčkih povzroča velik stres, ki se odraža v hudih motnjah dihanja še 45 do 60 dni po prejemu cepiva.
Ti in še več drugih potrjenih statističnih podatkov iz znanstvene literature z recenzijami je navedenih v knjigi dr. Viere Scheibner.
Videti je, da pri institucijah, kot so Ameriška pediatrična akademija (AAP), Center za kontrolo bolezni (CDC) in Uprava za nadzor nad živili in zdravili (FDA) ne berejo in vrednotijo obsežne literature, ki kaže na to, da cepljenja proti oslovskemu kašlju, davici, ošpicam, mumpsu, rdečkam in otroški paralizi niso učinkovita. Kar je še huje, s cepljenjem tako škodujemo imunskem sistemu otrok, da njihova nezaščitena telesa pustošijo povsem iste ali druge hujše bolezni.
Predlagam, da bi otrokom do odrasle dobe dnevno dodajali 100 mg vitamina C za vsak mesec njihove starosti, vsaj kadar bi zboleli, pa bi jim morali ta odmerek povečati na 500 do 1000 mg na uro. Otroci bi obolevali, imunski sistem bi se jih naučil premagovati in zapleti bi bili redki.
CEPLJENJE NI UČINKOVITO IN JE NEVARNO.MORALI BI DELATI Z NARAVO.
|
|
|
|