|
mojamura -> RE: Zopet ta seks (27.10.2010 9:10:23)
|
IZVIRNO SPOROČILO: kambiatek
Draga mojamura, oprosti za pozen odgovor, samo pri meni je težko priti do »ustreznega« časa za pisanje. Pišem le v službi, in še to, ko je res mir in ni nikogar blizu. Vesel sem, da si me spoznala v drugačni luči. V tem postu se pa strinjam z vsem, kar si napisala. Veš, moški imamo nasploh težave. Naskakujemo ženo, njej pa ni do seksa. Potem pravijo, da mu ni nikoli dovolj, da misli samo s spodnjo glavo… in smo prasci. Če si omislimo ljubico, in ko žena zve, smo prasci. Kaj mu je naredila, da je šel k drugi, prekleta baraba. Če se ločimo, smo zopet prasci. Pa tako dobro ženo je imel, vse mu je naredila, pa še otroke je zapustil. Če se ženska loči, pa pravimo, da je naredila prav, da se je ločila od tega prasca, saj…taki so stereotipi. Tudi stereotip, da moški ženam ne pomagajo doma, je vedno prisoten. Okoli sebe ne poznam moškega, ki bi se doma obnašal tako. So moški, ki po službi opravljajo potrebna dela tako kot ženske. Tu razmišljati o tem, kdo izmed njiju naredi več tega ali onega, je za mene nesmiselno. Jaz npr. sem vsa leta, ko sem bil do pred nedavnega v »imenitni službi«, kuhal med tednom kosila, da sem zaradi otroka ponoči vstajal večkrat kot žena, kar mi sama priznava... Je pa tako. Na začetku zakonske zveze se partnerja prilagajata. Če bi takoj reagirali na vsako konfliktno situacijo, potem nebi nobena zveza ostalo skupaj. Do kdaj se je objektivno prilagajati in ne reagirati, je pa vprašanje. Dlje ko zveza traja, težja je odločitev in ukrepanje. Seveda se v zvezi dogodijo tako absurdne situacije, da je vztrajanje nesmiselno. Takrat je odločitev lahka. Ko pa je zveza v taki fazi, da ne moreš ne eno ne drugo, je pa najtežje. In tako je pri meni. Da dam še piko na i, pa bom še enkrat rekel: »Rad bi imel ženo rad (beri, rad bi seksal z ženo, ne s kakšno drugo).« Draga mojamura, ali veš, kako preprosto je svetovati. Če npr. na forumu berem vprašanja ali prošnje za pomoč, nasvet, imam polno idej, kako rešiti razne krizne situacije. Popolnoma drugače pa je, ko si sam v kaši. Verjetno te pa zanima, kaj bom naredil. Vsekakor je storjen prvi korak, kajti vredno je že to, da sem stisko obelodanil. Ker sem človek, ki ne ukrepa takoj, ampak premisli, preden kaj stori, bom nastalo situacijo najprej »prebavil«. Bom pa poročal o usodi mojega zakona. Pa lep pozdrav. In če se še kaj oglasiš, bom rade volje odgovarjal.
vidiš tu se pa najdem, v odebeljem delu teksta. Tudi sama sem bila poročena. zakon poln nasilja bolanega ljubosumja ter alkohola. pa mi je 100 ljudi reklo, pa kaj si se sploh poročila z njim...a na začetku pa ni bil takšen?....ali pa: jaz ne bi bila z njim niti pet minut...pa so sledili še bolj dobronamerni nasveti:
odidi od njega...zbeži dokler lahko itd itd itd.
Takrat sem si, verjetno prav tako kot ti, sama pri sebi mislila: Pa kaj mi vsi govorijo kaj in kako....ko še nobeden ni bil sploh v podobni situaciji. zdaj so vsi pametni in polni nasvetov.
A pozneje sem spoznala, da je edini človek, ki lahko dejansko kaj spremeni, jaz sama. Hvala bogu, da sem zbrala dovolj poguma, moči in ne vem česa vse še ne, da sem zapustila tega človeka (z njim imam tudi sina). Pa da ti povem, da potem ni bilo takoj konec vseh težav. začela so se zalezovanja grožnje. apmak sem zmogla, ker sem vztrajala....ker sem vedela da si takšnega življenja, kot sem ga imela takrat ne zasluži nobeden. hotela sem bolje zase in za otroka. in dosegla sem to. je pa potrebno, da preteče kar nekaj vode, da sam pri sebi razčistiš, da stvari postaviš na svoje mesto, da veš česa si želiš in da veš vsaj približno kakšno bi naj bilo tvoje življenje.
Hočem reči, da ti lahko govorijo/mo 1000 in eno stvar, vendar dokler se ti sam ne odločiš za spremembo boš živel še naprej takšno življenje, kot ga pač živiš. Življenje, kjer mož in žena živita drug mimo drugega.
|
|
|
|