|
Tinana -> RE: JANUARKE 2006 (12.8.2006 23:58:09)
|
Več kot pol ure sem rabila, da sem prebrala za nazaj. Ne vem, če bom lahko sledila tem forumu, mogoče bom morala nekaj časa samo brati, da vas malce spoznam, da se navadim imen, da bom lahko sploh sledila.
Zelo sem uživala v branju porodnih zgodb. Pa ravno danes, ko se je pred sedmimi meseci rodila moja piškotka. Obljubila sem si, da bom zgodaj hodila spat, ampak danes si bom vzela čas in bom opisala najino porodno zgodbo. V bistvu je nikoli še nisem v celoti.
PDP je bil 17.1., ampak jaz sem s tako zelo želela roditi prej in tudi sem. Moja nosečnost ni bila prijetna, ker mi je bilo zelo zelo slabo več ali manj celo nosečnost. Na koncu sem pa bila tako ogromna, da sem še komaj hodila (zredila sem se 25 kg, ker sem drugače bolj suhe postave, so me tako bolele noge in kolena, da sama skoraj nisem mogla vstati s straniščne školjke) in sem Ano kar prosila, da naj premisli o tem, da pride ven, ker jaz več ne morem in ji obljubila, da ji bo tudi zunaj lepo in toplo. Na novoletni večer me je tako zelo pritiskalo, trebuh mi je otrdeval, da sem bila prepričana, da bo to to. Ampak ni bilo. 10.1. sem okoli desete ure zvečer opazila rjavkast izcedek na hlačkah. Takoj sem vedela, da se je začelo. Pomislila sem, da je bolje, da grem malo spat, ker me verjetno čakajo hudi napori. Ker sem bila razburjena, nisem mogla spati, okoli polnoči se mi je ulilo malo vode, toliko, da sem imela mokre hlačke. Nato sem zaspala. Vmes sem se prebujala, ker sem imela rahle popadke vsake pol ure. Ob štirih zjutraj (11.1.), se mi je ulilo okoli 2 dl vode in začutila sem prve resnejše popadke. Kar naenkrat so se začeli vsakih 5-6 min in so vse bolj stiskali. Malo naju je zagrabil strah, zato sva kar spokala. V avtu me je že pošteno stiskalo in jaz sem mislila, da je to to, ker sem si tako predstavljala popadke. Dobro, da takrat nisem vedela, kako pravi popadki v resnici bolijo. Ko sva prispela v porodnišnico, so me pregledali, preoblekla sem se v spalno srajco, stuširala in šla v sobo. Rekli so mi, da verjetno še nekaj časa ne bo nič, ker se ne odpiram in naj gre M kar domov. In je šel, jaz pa sem ostala v postelji, v sobi sta bili še dve januarki, ki pa sta že rodili. Merili sta mi čas med popadki, 5 min, pa drugič 7 in tako ves čas. Mene je bolelo za znoret, tako da sem kar sopihala, napredka pa nobenega. Popadki so bili zelo močni, ampak kratki. Babica me je ves čas kregala, da naj ne diham tako sunkovito, ker se bom prehitro izčrpala in da naj med popadki spim ali počivam. In tako je to trajalo cel dan. Vmes mi je odtekla voda, en del med pregledom, kjer so ugotovili, da se v teh urah nisem odprla niti za 1 cm. Ne spomnim se več, koliko je bila ura, vem samo, da je bilo že popoldne, da sem že pol dneva imela popadke vsakih 5 min, napredka pa nobenega. Vmes klistir, hoja po hodniku gor in dol, tuširanje z vročo vodo (kar je zelo pomagalo), CTG, stiskanje vsega mogočega med popadki. Po vsakem pregledu bi se najraje razjokala, bila sem utrujena na smrt in sem prosila za carski rez ali karkoli, samo da se konča. In je rekla zdravnica, da greva na ultrazvok, nato pa se bo odločila, kaj bi z mano. Po ultrazvoku so me odpeljali v porodno sobo in me priklopili na umetne popadke. Ura je bila okoli šest popoldne, porod se je komaj začenjal, jaz pa sem bila že na smrt utrujena. Moj dragi me je stiskal za roko in me vzpodbujal, z mano dihal med popadki in mi pomagal, da sem ostala prisebna. Bolelo me je vse bolj in bolj, po dveh urah nenormalnih bolečin sem zopet slišala: niti centimetra. Mislila sem, da bom umrla. Najhuje od vsega mi je to, da sem bila v tako slabem stanju, da sploh nisem mislila na Ano, na to, da je tudi njej hudo, da jo je strah revčko, da jo stiska in pritiska, mami pa samo kriči kot zverina, zariva nohte v atijevo roko in si želi samo, da bi se končalo, da bi nehalo boleti, da bi se že enkrat končalo. Potem so mi pojačali umetne popadke, babica pa mi je s prsti med samim popadkom pomagala odpirati moje zatrdelo maternično ustje. Kakšen je to občutek naj ostane skrivnost, naj povem samo, da sem babico vmes brcnila in jo močno prijela za zapestje, jasno se spomnim njenega šokiranega pogleda. Potem pa več ne vem, kaj se je dogajalo, ker sem še samo kričala, dali so mi nekaj proti bolečinam, vendar sem od tega samo bruhala in bila tako zadeta, da se mi je cela soba vrtela. Vsakič, ko sem se obrnila na drug bok, je bil popadek še močnejši. Spraševali so me, kje čutim pritisk, ali čutim že kaj zadaj. pa je bilo samo spredaj. Bilo je kot bi mi nekdo močno zategoval pas nizko spodaj. In sem pomislila, kako kahko ženske rodijo stoje ali sede? Jaz sem se komaj obrnila z boka na bok. Proti koncu sem bila tako utrujena (ura je bila že deset zvečer), da sem med popadkoma zaspala, tako da ko je prišel naslednji popadek, sem ga enostavno izklopila in me ni nič stiskalo in nič bolelo. Moja čudovita zdravnica, ki je bila vse te ure zraven mene, me božala in z mano dihala, je rekla, da ne smem štrajkati in prespati popadka, moj nepogrešljivi dragi me je skregal, naj se spravim k sebi in naj še malo zdržim. Rekli so, da se končno nekaj dogaja, stiskati me je začelo zadaj, v tej fazi se mi je zdelo, da je postala bolečina za malenkost manjša. In sme se obračala na levi bok, pa na desni, ves čas so me spraševali, kje me tišči, potem pa sem kar na enkrat leže na boku morala dvigniti nogo, sploh ne vem zakaj, ampak potreba je bila neverjetno močna, ob tem pa sem dobila močno potrebo, da potiskam. In sem se z nogo v zraku obrnila na hrbet in potiskala in zraven kričala, in so rekli, da vidijo glavico in naj se potrudim, da se bo rodila še pred polnočjo. In sem pritisnila in še enkrat, zadnjič je bilo brez kričanja in potem je moja čudovita Ančka kar padla ven, kar zdrsnila je in je bilo konec. 12.1, minuto čez polnoč. Ležala je med mojimi nogami, na levi strani in se mi je zdela tako dolga in tanka in bila je vsa vijolična. In nič ni jokala in ni se premikala. Umili so jo in zavili, ati je bil ves čas pri njej, dokler se ni porodila posteljica in dokler me niso zašili. Niti enkrat ni zajokala, ati jo je s prstom božal po obrazu, ona pa se je smehljala. Ko so mi jo dali na prsi, je eno uro tako sesala, kot da je celo nosečnost samo na to čakala. Takoj sem vedela, da je prava sesačka in še danes si želi, da bi vsa hrana pritekla iz joške.
Tako da se je Ana rojevala 11.1, rodila pa 12.1 in zaradi tiste minute čez polnoč je mlajša en cel dan [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image]
Ostali sva v bolnišnici 5 dni, ker sva dobivali antibiotike, pravijo da je bila nevarnost okužbe, ker je bila skoraj 24 ur brez plodovnice. In imela je zlomljeno ključnico, ampak je ni nič bolelo. In stokrat huje kot celo maratonsko rojevanje mi je bilo ko sem videla, kako se je skrčila in jokala, ko je dobila pikico antibiotika v rito.
Bilo je hudo, najbolj od vsega mi je hudo, ker sem med porodom mislila samo nase in na to, da me neha boleti, nekako se mi zdi, da sem Ano prepustila sami sebi in ji nisem prav veliko pomagala. Na to se velikokrat spomnim.
In danes, ko dvigne rokice proti meni in reče mama, bi jo šla takoj spet roditi znova in znova. Seveda z atijevo pomočjo in podporo. Mojo malo piškotko [sm=smiley27.gif]
|
|
|
|