|
Pikabu -> RE: Oktober 2006 (4.4.2007 21:31:22)
|
Uf, imate danes resne debate.
Piskot, hvala ti, da si delila zgodbo z nami. Saj so res hude stvari, ampak na žalost je to del našega življenja in z njimi se moramo soočati.
Kot je že muki napisala. Imam jaz tudi brata, 4 leta mlajšega in se res čez malo manj kot dva meseca poroči. Iz otroštva se sploh ne morem spomniti a sva se razumela ali ne. To je to, ko pravijo, da slabe stvari pozabiš. Saj sva se kaj spričkala, ampak če je bilo potrebno, sva pa tudi znala stopiti skupaj. V puberteti so bile malo težave, ker se je on vedno šel, zakaj pa jaz lahko, on pa ne, kakšno stvar, kasneje sem jaz našimdvema težila nazaj, koliko prej so bratu določene stvari dovoljene, ko meni niso bile. Začarn krog, to je letelo bolj na starše, midva se nisva kregala zaradi tega. Zadnja leta pred poroko sva se pa krasno razumela, dosti mi je pomagal pri računalniških stvareh, me je prenašal, da sem bila na njegovem računalniku, doker še nisem imela svojega. Všeč mi je bilo in mi še vedno je, če smo kam skupaj šli z njegovo punco, še sedaj rada vidim, če gremo na kakšen izlet, kopanje ali kaj drugega skupaj. Bil je moja poročna priča, otrokoma je boter in si ne predstavljam življenja brez njega. Zdaj se itak super razumeva, zelo sem vesela, če pride na obisk.Ne slišva se ravno pogosto po telefonu, sem pa na tekočem, kaj se dogaja. Ema je pa itak noro nora nanj. Ravno danes sva se nekaj pogovarjali o njem in mi pravi: "Mami, jaz se pa bojim za stlica M." pa jo vprašam, zakaj se boji, pa ona pravi: "Da mi ga ne bo kdo vzel." Sploh ne vem, od kje ji ideja. Ko pa pridemo k nam domov, najbolj težko čaka, da jo pelje v njegovo sobo (mojo bivšo), kjer mu prebsrka vse, kar lahko. Pa vse jo mora on rihtati. Od tega, da ji da za jest, pa da jo pelje na WC, vse. Jaz sem pa res vesela, da ima tako rad oba, Maks se počasi začenja zavedat njegove pristonosti. Samo želim si, da bi se tudi moja otroka lepo razumela in da bi si znala pomagat, ko bosta večja.
|
|
|
|