|
monja -> RE: Pa se je začelo... (3.9.2007 10:07:15)
|
Naša naloga je , da otroke vzgojimo v samostojne osebnosti. To se ne začne pri 18.-ih letih, ampak že mnogo prej. Tudi odhod v vrtec je eden takih stresnih korakov. Na nas je, da naredimo ta korak s takim veseljem kot bomo vsakega od tistih, ko bo naš otrok stopil na naslednjo smostojno stopnico.
Uvajanje v vrtec je istočasno navajanje mame in otroka na nov način življenja. Počasi moramo spustiti otroka, da začne odkrivati tudi nov svet. Kot prvo, pa je treba zaupati v ustanovo, v kateri otroka puščamo in "začutiti", da je vzgojiteljica res tista prava oseba. Ker se resnično trudijo in jim ni v interesu, da bi otrok neutolažljivo jokal in ga ne bi potolažile. Tam so, ko jih otroci potrebujejo.
Moramo se zavedati, da otrok čuti mamine občutke, zato se moramo mame najprej rešiti strahov. Tam mu ne bo hudega. Veliko se v vrtcu naučijo, predvsem reda. Ima tudi sovrstnike, s katerimi se igra -ker tega doma nima.
Sama sem videla kako 120% se jim posvečajo, če je to sploh možno. Doma pa sem vedno rekla, počakaj, da obesim perilo, počakaj, da premešam juho in pridem k tebi. Tam pojejo, rišejo, plešejo, se učijo skozi igro, naučijo se reda pri mizi, pa ne govorim, da ga otrok nima doma, sploh ne! Otroci se posnemajo, vsi gredo spat in gre še naš. Ko vam bo o dogajanju v vrtcu kaj povedal, to bo veselje! Ko boste dobile prvo risbico, ko bo za prstki imel barvo od ustvarjanja... Ko boste pozimi šli pozdravit dedka Mraza... To je pa lepša plat. Zdaj se zdi še brezupno, kot da v solzah do diha ne pridete, tako tišči v prsih. VEM! A verjemite mi. Sem bila najbrž eden izmed težavnejših primerov, še sploh ker sem to sama dajala skozi. A MINE!
In zakaj se mame tako počutimo? Zato, ker se zažnemo zavedati, da se trga tista nevidna vez, da življenjski dogodki in nuje strižejo nevidno popkovino, ki povezuje mamo in otroka. In mamine solze so opravičljive v bilokakšni situaciji.
Poskusite vzeti odhod v vrtec kot najbolj "normalno", premagajte strahove in otrok vas bo posnemal, kajti zelo dobro vpijajo negativna čustva mamice in čutijo enako.
Pred letom dni mi je punca z RR napisala: Dejstvo je, da otrok ne bo večno 24 ur na dan z menoj. Tega dejstva ne morem spremeniti, zato ga sprejmem." Veliko sem delala na tem in sem ponosna, da nama je z mojim sončkom uspelo. Tako bo tudi vam! Sčasoma bo veliko bolje! Govorim iz izkušenj!
|
|
|
|