|
Raho -> RE: Decemberčki 007 (9.1.2008 16:35:07)
|
No, končno sem imela toliko časa. Moja porodna zgodba:
Kako lepo je vedeti vnaprej, kaj te čaka, in se odpravit rodit brez cmoka v grlu, kot je to bilo prvič, ko popadkov ni in ni hotelo biti ter so mi morali porod sprožiti 10 dni po predvidenem datumu poroda. Pa še takrat se je vse skupaj jalovo zaključilo, saj se je po 12 urah umetnih popadkov porod zaustavil in sem pristala na urgentnem carskem rezu. Črtomir je kljub vsem zapletom bil na koncu v mojem varnem naročju, jaz pa sem prvič občutila vso srečo in blaženost materinstva. 10. decembra letos pa je bilo vse drugače, saj sem vedela, kaj me čaka. Edino, kar je bilo novega, je stavba porodnišnice, na katero smo vsi v Pomurju dovolj dolgo čakali, saj so nam jo obljubljali več let. Moja ginekologinja se je sedaj že vnaprej odločila za carski rez, predvsem zaradi zapletov med prvim porodom. Povedati moram, da je fantastična zdravnica, ki ji popolnoma zaupam in nikoli niti za hip nisem podvomila v nobeno njeno odločitev ali nasvet. Spremljala je mojo drugo nosečnost in bila prisotna že pri prvem porodu. Priznati moram, da ni lepšega kot na dan poroda biti obkrožen z ljudmi, ki jim popolnoma zaupaš, saj razblinijo tvoj še tako majhen dvom, ki se začne s tistim znanim: »Kaj pa če…«. Torej, 10. decembra 2007 ob 7.00 so me sprejeli v porodnem bloku. Naletela sem na babico in njeno pomočnico, ki sta bili že tako zgodaj polne dobre volje in optimizma, predvsem pa tako nežni in prijazni, da sem bila že na vratih porodnega bloka popolnoma pomirjena z iztekom priprav na carski rez. Sledila je utečena procedura, ki je predvidena pred vsakim porodom, in sicer klistir in britje. Nato so me odpeljali v porodno sobo, ki je najbližje operacijski sobi, ter priklopili na CTG, da preverijo, kako se godi naši deklici. Medtem me je prišla pogledat tudi zdravnica ter mi povedala, da bomo počakali anasteziologa, ker mora najprej opraviti operacije, ki so predvidene za tisti dan. V času, ko sem čakala na carski rez, sta mi družbo delali tako babica kot njena pomočnica (drugih porodov namreč ni bilo) kasneje pa je prišel tudi mož, ki je v času, ko so mene pripravljali na carski rez, skočil na krvodajalsko akcijo. Ob 12.00 je končno prišel tudi anasteziolog. Takrat so me začeli pripravljati na samo operacijo, saj je zdravnica že bila v porodni sobi. Dovolili so mi, da se do operacijske sprehodim sama in celo, da sama zlezem na operacijsko mizo (ne sprašujte, kakšen podvig je to, ko imaš pred sabo tako velik trebuh). Sama sem si želela, da bi carski rez opravili s spinalno analgezijo, se pravi, da bi bila sama pri zavesti, vendar se je zdravnica zaradi vseh indikacij (konstantne migrene, visok krvni tlak in išias v nosečnosti) odločila, da spinalna analgezija ne pride v poštev, saj bi lahko imela posledice (nekajdnevni hud glavobol), ki ne bi bile nič kaj prijetne. Sicer sem bila prvi trenutek rahlo razočarana, ampak ker vem, da se zdravnica ni tako odločila brez razloga, sem vedela, da je popolna anastezija v tistem trenutku edina primerna. Nekje v ozadju sem še slišala glas anasteziologa: »Lahko začnete…« Zbudila pa sem se ob najlepših zvokih, in sicer ob joku naše Iraje Žive, ki so jo že prinesli v operacijsko sobo. Prosila sem, če jo lahko podojim – in ne boste verjeli, prvič sem našo 3480 gramov težko in 52 centimetrov veliko deklico podojila kar na operacijski mizi, seveda s pomočjo babice. Nato pa so me odpeljali v šok sobo. Irajo Živo so mi vsake tri ure vozili v šok sobo, da sem jo lahko podojila, naslednje jutro pa sem že bila na oddelku.
|
|
|
|