|
Mišni -> RE: Debelost pri otrocih...zakaj? (26.6.2008 14:32:37)
|
IZVIRNO SPOROČILO: mini11
Ko sem se jaz rodila sem bila bolj zavaljeno dete, skoraj 5 kg in mama se je najbrž vstrašla, da bom debela. Zato mi je, tako kot je nekdo tukaj že napisla dovolila samo košček čokolade in nič več... ali pa samo en keks. No in sem res bila čisto normalen otrok. Med svojimi vrstnicami bolj suha(vpisala me je k vsej mogočli telovadbi, tudi sama je z mano veliko telovadila...). No ob koncu O.Š. se je pa začelo. Sem začela dobivat žepnino, ki je šla samo za hrano pa gazirane pijače. In to naskrivaj. Da pa mama ne bi vsega tega videla sem jasno da jedla tudi tisto njeno zdravo hrano. Torej sem se basala. V treh letih sem se zredila za cca. 25 kg. In nisem edina, poznam še več primerov. Danes, ko sem v svojem gospodinjstvu sem shujšala, ampak to zaradi tega, ker sem sama tako želela. In nauk tega je, da svojih otrok ne bom nikoli silila kaj smejo jesti in kaj ne. To kar je prepovedano je vedno najslajše. Raje, kot da otroku dovolite le en košček čokolade se z njim tako ukvarjajte, da bo sploh pozabil, da ta košček čokolade želi.
A ti misliš, da če bi se tvoja mama bolj s teboj ukvarajala, da bi pozabila na hrano? Dvomim. No, mogoče imaš prav in ti bi, sploh če je imela mama samo tebe, ampak če ima nekdo npr. tri otroke ... se res ves čas ne more z enim ukvarjat, da ne bi mislil na hrano.
Jaz mislim,d a je tvoja mama ravnala pravilno. Če si ob njeni zdravi hrani z omejevanjem sladkarij na en košček čokolade in en piškot bila "normalna", torej nekje povprečne teže, in to z vso telovadbo vred, potem vprašanje, kaj bi bilo, če te mama pri vnosu hrane ne bi nadzirala.
Tako si imela samo tistih par "ktritičnih" let, ko je vsak normalen najstnik upornik, preveliko težo. Če ti mama ne bi omejevala vnosa hrane kot otroku, potem bi najbrž osvojila način prehranjevanja, pri katerem je prevelik vnos hrane, še posebej sladkarij, nekaj najbolj normalnega na tem svetu.
Da je človek debel, pa vsi vemo, da ni najbolj zdravo, če drugega ne.
Po moje so starši, katerih otroci (pre)radi jejo, pred hudo preizkušnjo. Kajti resnično je težko ves čas nadzirati in omejevati hrano otroku, ki tako zelo rad je. Ki te prosi za hrano, pa mu je ne moreš dati,v vsaj tistega ne, kar bi si želel. Ampak po moje smo starši dolžni to početi, pa če je še tako težko. Dolžni smo otroka pospremiti v kolikor toliko zdravega mladostnika, ki je kolikor toliko zadovoljen s svojim telesom, kar je precej pmembno pri oblikovanju pozitivne samopodobe.
|
|
|
|