Po vseh preiskavah, po ugotovljeni anevrizmi v možganih pri meni in po hudi prometni nesreči partnerja, sva letos končno dočakala prvi poskus inseminacije. Prvič ni uspelo, drugič tudi ne, v tretje pa gre rado, pravijo.
Najprej sem imela ogromno preiskav, tako bolečih in invazivnih, kot tistih malo manj invazivnih, pa vseeno psihično bolečih. Navrtanje jajčnikov, odstranjevanje pregrade, prehodnost jajcevodov, spermiogram pri partnerju. In potem pojdi in doma poskušaj, pa še vedno ne gre.
Zaradi dolgih čakalnih dob sta vmes minili skoraj dve leti. V tem času so odkrili anevrizmo na moji možganski arteriji, stop, poskus zapiranja, neuspešen, mnenja nevrokirurškega konzilija glede nosečnosti, ki hvala bogu da zeleno luč, gremo dalje!
In potem partner doživi hudo prometno nesrečo, ki ga na bolniško prikuje za skoraj dve leti. Ga postavimo na noge, spet nov krog določenih preiskav in pregledov in zaradi dolgih čakalnih dob pridemo že v obdobje korone, ki naju povrhu vsega konec 2020 oba položi v posteljo.
In nato končno dočakava februar 2021 in s tem prvi poskus inseminacije. Presrečna do neba, vseeno prestrašena, kaj pa če ne uspe. In ni, ne prvič ne drugič, AMPAK v tretje gre rado, pravijo, in tudi pri nama je bilo tako!
23.4. uspešna inseminacija in 21.5. že na prvem pregledu v Ambulanti za patološko nosečnost vidim najino majhno pikico in še manjši srček. Najsrečnejša, najbolj prestrašena, ampak pripravljena na to malo bitjece, ki se nam bo pridružilo sredi januarja 2022.
