Sem Maša. Ekonomistka, žena, mama. Naziv mama sem si prislužila v oktobru 2019, ko sem rodila svojo prvo hči, najin mali zakladek. Nosečnost je bila sproščena, lepa. Ampak to ni zgodba o tej nosečnosti.
To je zgodba o nosečnosti iz bližnje preteklosti. Z možem sva se konec leta 2020 odločila povečati našo družinico. Uspelo je takoj, prvi mesec, ko sva poizkusila. Bilo je okrog božiča, ko sem naredila test. Negativen. Ponovim čez 3 dni. Negativen. Počakam do 8. dneva po izostanku menstruacije. Bleda črtica. Odlično, uspelo je. Ob praznovanju novega leta sva si predstavljala, kako bo čez 1 leto, ko bomo štirje. Kakšna sreča!
6.1. so se začele bolečine, brez krvavitev. Do večera so se tako stopnjevale, da sem bruhala, dobila vročino, zato me je mož peljal na urgenco. V roku 2 ur je bila potrjena izvenmaternična nosečnost, naročena sem bila na odstranitev jajcevoda takoj zjutraj.
Operacija je uspela, ostala sem brez jajcevoda in malega angelčka. Poleg tega so me seznanili z manjšo verjetnostjo naravne zanositve, in večjo verjetnostjo ponovitve diagnoze na drugem jajcevodu.
Priznam, bila sem strta. Nihče ni razumel, saj so bilo vsi samo veseli, da sem jaz v redu. Fizično ja, psihično ne.
V roku 2 mesecev sem se pobrala, in začela sva ponovno delati na otroku. Danes lahko z veseljem povem, da sem ponovno noseča, sicer šele 6 tednov, vendar je plod potrjeno v maternici.
Najbolj presenetljiva informacija pa je, da sta morda celo 2!
Čakam naslednji pregled, ko se bo zadeva morda potrdila, hkrati pa sem končno prepričana, da je usoda tista, ki nam kroji življenje v smeri, ki je za nas najboljša.