Res je bilo zgodaj zjutraj, še rosa na oknih in popolna tišina. Počasi vstanem in obda me občutek sreče, to me pomiri. Zadiši mi kava, ne premočna, ne presladka. Naredim požirek in me odvrne. Ponovno naredim požirek in si mislim, od kdaj ima kava drugačen okus, neprivlačen. Zlijem jo v umivalnik in nadaljujem z jutranjo rutino.
Maček mi ves čas leze v naročje, se me oklepa mi zapira pot, na vsak način hoče k meni. Še vedno imam občutek polnosti in res tisti trenutek pomislim, da se bo danes nekaj zgodilo. Nekaj edinstvenega, nekaj drugačnega. Ponavadi me občutek ne vara.
Odpravim se v službo, začutim v trebuhu metuljčke. Zelo zanimivo, takšne, kot jih dobiš v najstniških letih. Razmišljam, razmišljam... kaj bi to bilo. Skomignem z rameni, nadaljujem z delom. Pokličem po telefonu partnerja, kako se počuti. Vse v najlepšem redu in kot ponavadi. Moram priznati, zelo sva si želela takrat dojenčka.
Čisto diskretno me sprašuje sodelavka, če je vse v redu, ali se je kaj takega zgodilo, da žarim od sreče. Na hitro ji odgovorim, da je danes verjetno moj dan in da se res počutim nekoliko drugače.
Na poti domov razmišljam o vsem mogočem. Gledam revijo, vsepovsod dojenčki, srčki. Mogoče pa naredim test, čisto iz radovednosti.
Tistih par minutk čakanja se je zdelo kot cela ura.
Pogledam test in v trenutku mi je bilo vse čisto jasno. Narisal se je majhen temen plusek in bil je tako čudovit, res sem zajokala. Partner je prihitel v kopalnico, kaj se je zgodilo, naj ne bom žalostna.
Ko sem mu pokazala plusek, sva jokala skupaj, od sreče.