cookie-img

Spletno mesto uporablja piškotke

za zagotavljanje spletne storitve, analizo uporabe, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotov ne bi mogli nuditi. Z nadaljnjo uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.

Moja mala punčka

Avtor: Ana Balažic | 18.5.2021

Ko je moj prvorojenec dopolnil eno leto in kar čez noč ni bil več dojenček, sem začutila, da si oba z možem želiva povečati družino. In kako sva bila srečna, ko sva že prvi mesec zagledala dve čarobni črtici na testu.

Ko je moj prvorojenec dopolnil eno leto in kar čez noč ni bil več dojenček, sem začutila, da si želim še enega dojenčka, da si oba z možem želiva povečati družino. In kako sva bila srečna, ko sva že prvi mesec zagledala tisti dve čarobni črtici na testu nosečnosti. V prvo sva na to čakala skoraj celo leto.
Ob razigranem malčku so tedni res hitro minevali, sploh se mi ni zdelo, da dolgo čakam na prvi pregled in nato na nuhalno svetlino. Seveda je bil nekje vedno prisoten strah, če bo vse v redu. Po odličnem rezultatu na nuhalni svetlini sem končno lahko malo zadihala. Pa tudi slabost se je pričela umirjati. Malčka sva začela pripravljati na dojenčka, mu govorila, da bo kmalu postal veliki bratec, da ima mamica dojenčka v trebuščku. Kako je bilo lepo, ko mi je privzdignil majico in poljubil trebušček....
Tedni so hitro minevali in kmalu je bila na vrsti morfologija. Na ta pregled sem odšla s težkim srcem, kaj če odkrijejo kakšno nepravilnost, kaj potem? K sreči je bilo vse v redu, vsi organi so se razvijali kot je bilo treba, potrdili so nam, da se nam kmalu pridruži deklica. To je bilo veselja pri hiši in skrivnost je bilo res težko zadržati zase.
Nato pa je prišel prvi pregled po morfologiji... Črni ponedeljek. Že nekaj tednov se mi je zdelo, da je naša punčka zelo mirna, ampak ob malčku, službi in ostalih obveznostih nisem bila tako pozorna na gibe in brce. To sem omenila tudi ginekologu. Pa poglejva, je dejal. In ko je prislonil sondo, je sledilo vprašanje, ki ga nikoli več ne želim slišati, ker vem kaj pomeni.
Kdaj pa ste nazadnje čutili gibe? In v tem trenutku so me oblile solze, ker sem vedela, da je ni več.
V naslednjih dneh sem bila sprejeta v porodnišnico, kjer sem morala roditi mojo malo punčko. Po porodu sem jo lahko pestovala, ji povedala, kako jo imamo vsi radi, kako je lepa, zaželjena in kako jo bomo pogrešali. Pa en poljubček in prerez popkovine. Nato pa sva se poslovili. Na žalost za vedno. Nikoli ne bom pozabila, kako majhna je bila, le nekoliko večja od moje dlani, kako drobna, kako mirna. In kako sem si želela slišati njen jok, njen smeh, kako me pokliče mama. Namesto tega se je že nekaj dni slišal samo moj jok.

Punčka moja, rada te imam, nekoč te bom spet lahko vzela v svoje naročje, do takrat pa pazi na svojega bratca!


Vsak uporabnik portala Ringaraja.net lahko za vsako zgodbo glasuje le enkrat. Da bi bil glas veljaven, morate na svojem elektronskem naslovu potrditi vašo istovetnost s klikom na elektronsko sporočilo, ki vam ga bomo poslali. Zahvaljujemo se vam za potrpljenje!

Prosimo, vnesite vaš e-mail naslov.







OSTALE NOSEČNIŠKE ZGODBE
Pomladne alergije
Stara sem bila 33 let in po 13 letih jemanja kontracepcijskih tabletk, sem se odločila, da z njimi preneham. Povedali...
Moja zgodba o zanositvi
Od 18 leta sem imela kontracepcijo, potem pa kljub napovedim, da bo trajalo kar nekaj časa, zanosila po mesecu in pol.
Mavrični otrok
Polna upanja sem šla na krvni test, kjer je bila beta visoka. Spet je prišel 6 teden in krvavitve. Spet ob polnoči hi...
Čudež
Moje življenje je bilo vedno težko, dolga leta sem se borila, da bi postala noseča in končno mamica. Žal mi dolgo ni ...