Bila sva v 'mojem' gozdičku, ko je pokleknil na tla in iz žepa potegnil prstan. Postalo mi je vroče in v sencih mi je razbijalo. Pod srcem sem nosila otroka.
Njegovega otroka. Čeprav sva bila skupaj le 6 mesecev, sem vedela, da je to to. Da je to moški, ki sem ga čakala. Da je to moški, zaradi katerega sem bila pri 30-ih spet samska. Da je to moški, za katerega bi šla na konec sveta. In da je to on, ki bo najboljši oče najinim otrokom.
Pravljica je bila popolna. Čas z njim kot balzam za dušo. Dopolnjevala sva si besede! Naredil je vse, da sva bila lahko čim več skupaj in vsakič je bilo tako preprosto, tako lepo. Sanje o poroki, kamor bova povabila vse, ki jih imava rada. Poroki, v katero bova vložila ves svoj čas in poskrbela za vsako podrobnost. Da še enkrat dobro zažuramo, potem pa se posvetiva družinskemu življenju.
Ampak sanje se tako hitro razblinijo. Najine so se tistega torka, ko je bila najina pikica velika za 10 tednov. Nenadne bolečine in mlaka krvi.
Nato pa porodnišnica, krči in le malo tolažbe. Slaba tolažba. Da sem še mlada. Da je bolje tako, da je še vse pred mano. Da se zgodi vsaki tretji. Da to nič ne pomeni.
Meni, nama je pomenilo veliko. Pomenilo je vse. Otroka, ki sva si ga tako želela, sem videla pasti v straniščno školjko.
Ni bilo samo takrat. Zgodilo se nama je še trikrat. Še dva otroka nama je življenje vzelo. Po poroki, najini čudoviti poroki, ki je bila iz vsega srca in na kateri sva oba vedela, da je za vedno in ne glede na vse. Po medenih tednih, ki so bili polni upanja, da najlepše šele prihaja.
Vsak nov plus je prinesel novo upanje in čeprav je bil v ozadju vedno tudi strah, previdnost, čeprav so bile nosečnosti rizične in nikoli povsem sproščene, nisva izgubila upanja v to, da ga nekoč dobiva v svoj objem. Najinega čarobnega fantka.
Prišel je in pri svojih dveh letih in pol na veselje vseh nas dočakal še čudovitega bratca. Zdaj si pa oba želita še sestrico ...
