|
tulpek -> RE: * Avgustovčki 2009 * (12.2.2010 11:28:55)
|
Muca, tole sem našla na enem drugem forumu, je bilo pa tja kopirano iz MON-a. gre pa sicer bolj za sprehanje, ampak bistvo je, da je vsako siljenje otroka v nekaj, za kar še ni zrel, škodljivo. Verjetno je pa na forumu MON še več tega.
Najslabša usluga, ki jo otroku lahko naredimo, je poleg uporabe hojice,
sprehajanje za roke. Kar zaboli me, ko vidim kakega pikca, ki moli
"roke v vis", s trebuškom, iztegnjenim čisto naprej, roke potegnjene
navzgor in nazaj, za njim pa ponosno sijoč starš ali stari starš.
Takrat me ima, da bi tistega sprehajalca prisilila, naj v taki pozi,
kot je sprehajani otroček, hodi sam. Morda bi potem bolj občutil,
kakšno prisilo izvaja nad otrokom.
Otrok ne hodi sam, dokler sam ne sede, sam ne vstane in sam ne prehodi
vsaj 10 m. Postavljanje otroka na noge je zelo slaba usluga otroku.
Otrok se MORA NAUČIT SAM vstat na noge, podstavit mora najprej eno
nogo, nato še drugo. Lahko se ob tem na nekaj opira, vendar mora biti
tisti "nekaj" opora na njegovi višini in ne sila, ki ga vleče pokonci.
Enako je s sedanjem - otrok mora znat sam sest. Ali se dat na vse 4 ali
pa se spustit na ritko, SAM mora znat prit na tla.
Kakšna je razlika, če otroka sprehajamo, ali pa če sam prestopa ob
opori? OGROMNA! Otrok, ki se preprijema ob pohištvu ali steni, mora sam
koordinirat svoje gibe, sam mora razmišljat, kako bo uskladil rokice in
nogice, da bo imel oporo, tudi "planirat" mora svojo hojo, da mu opore
ne bo zmanjkalo. Bistveno je, da ta opora ne hodi za njim, ampak mora
on, mali hodec, hoditi za njo. Drug zelo zelo pomemben faktor je, da
ima otrok roke v svoji višini in ne iztegnjene nekam nad glavo. Če bo
nevarnost padca, jih bo v taki pozi iztegnil pred sebe in bo padec
ublažil. Padec na kolena in roke ni pol tako hud, kot padec, ki ga roke
ne blažijo in otrok zleti direkt na obraz - ali še huje- pade vznak. Če
so roke v otrokovi normalni višini, otrok ne izteguje hrbta in ne nosi
kolkov na ven, zato tudi pravilno prestavlja noge. Vsi otroci, ko komaj
shodijo, hodijo "na široko". A otrok, ki je shodil sam, takrat, ko je
bil zrel, ne bo obračal stopalc na ven ali na not, kar je pri
"sprehajanih" otrokih pogost primer - preprosto za to, ker za hojo še
niso zreli. Morda jo želijo, ker jim je zanimiva, niso pa zanjo zreli.
Otroka, ki se sam postavi na noge, spodbujajmo, da prestopa ob opori,
Naj se drži kavča, mize, stene, lahko mu postavimo cel "poligon" iz
(trdnih!!) elementov, ki se jih lahko oprijema in koraca ob njih. Jaz
sem ga postavila sinu in kaj kmalu je potuhtal, da konec tistih opor ne
pomeni konec hoje, zelo hitro se je na koncu "piste" spustil na vse 4
in odpuzal do najbližje stene, pa ob njej spet pokonci in dalje po 2.
In če se vam otrok obeša na noge in hlače v želji po hoji? Peljite ga
do prve opore, pomagajte mu, da se nauči preprijemati in prestopati ob
njej. Vodite mu rokice, pokažite mu, kako naj se prime, če se slučajno
ne zna. Otročke, ki se ne plazijo ali se slabo plazijo, poskusite
vzpodbudit najprej k plazenju. Plazite se z njimi, nastavljajte jim
igračke, polagajte jih na trebušček, da si okrepijo trebušne in hrbtne
mišice, ki jih pri hoji še kako rabijo. Ulezite se na trebuh z njimi
vred, skrijte se za kak kos pohištva in se igrajte "ni-ni/ku-kuc," da
vas malčki iščejo. Tiste pa, ki se dobro in spretno plazijo, pustite,
naj se čimveč plazijo, saj je to najboljša osnova za hojo. Naj vam ne
bo škoda oblačil, ki jih otrok zamaže ali celo uniči pri plazenju, naj
se vam tla ne gabijo! Ok, ni treba puzat ravno po sredi City parka ali
po tleh Kliničnega centra ali Zdravstvenega doma, pustite pa otroka, na
plazi po travi, po plaži, po dvorišču.
Rezultati "sprehajanih" otrok se včasih pokažejo precej kasneje,
okoli 2. leta. Otrok ne zna iti po črti, meče ga iz linije, obrača na
ven eno stopalo, ne zna padat, ne zna tečt ali pa ne zna it po
stopnicah. To sem imela priliko videvat v razvojni ambulanti, kamor so
nekateri otroci prišli šele pri dveh letih in pol - zaradi takih težav,
ki niso bile prirojene, ampak pridobljenje. Ker je sin že tako imel
nekaj razvojnih težav, je bilo pri nas sprehajanje najstrožje
prepovedano. Kljub temu je shodil z 10-timi mes, povsem pravilno,
vključno z vstajanjem in sedanjem. Res je, da večina otrok nekako pride
skoz brez hujših posledic, nekateri pa imajo precej zoprne probleme. Če
pa že je kdaj situacija, ko je otroku treba pomagat pri hoji, spustite
svoje roke v otrokovo višino in naj se on drži vas, ne vi njega, še
boljši pa je oprsnik z vajetmi, ki da otroku oporo na zdrav način.
Pa še to: bolje je, da otrok shodi mesec kasneje, pa takrat pravilno in
zdravo, kot pa prezgodaj in narobe. Če vam gredo pripombe žlahte in
kolegov na jetra, jih preslišite, saj ste dolžni delat dobro svojemu
otroku, ne pa znancem in žlahti.
|
|
|
|