|
Nika v službi -> RE: Septembrke 2005-3. del (8.12.2010 13:00:27)
|
Saj se strinjam, da je težko sodit in da je mogoče tudi napisala nerodno - ne vem, ker je ne poznam osebno. Globoko se zavedam, da je lahko izredno hudo, če otrok ne spi ali če imaš celo dvojčka, ki ne spita. Ampak - meni samo to ne gre v glavo, da je s takim prakticiranjem začela pri 2 mesecih! Sorry, tega pa pač ne razumem. Če ima partnerja, moža - potem bi moral maksimalno pomagati. Tudi sama precej dobro poznam problematiko dvojčkov in celo trojčkov, ker je (zdaj že bivši) sodelavec dobil dvojčka (mamica je tudi članica RR-ja, kolikor vem) in kolegica iz sosednje firme trojčke. Pa ne eden ne drugi nista prakticirala česa takega, je pa res, da je npr. sodelavec mesece dolgo hodil v službo na smrt utrujen in s podočnjaki do kolen. Kaj češ, kolateralna škoda, če obrnem malce na šalo.
Tudi naša Nika ni nikoli pridno spala, prvi dve leti smo se zbujali 2 - 3x na noč, je jokala, sanjala, se premetavala. Dolgo sva jo imela v otroški posteljici v najini spalnici in moram priznati, da tudi nisem spala ravno rožnato. Še zdaj najmanj 1x tedensko pride k nama - se zbudi, ne zaspi nazaj, kliče... in potem jo vzameva medse. Je pa res, da potem pri nama spi lepo.
Kaj storiti z O., ne vem, Špelka. Vsak se problemov loti po svoje. Jaz raznih uspavalnih metod nisem niti poskušala, čeprav so se pri mnogih (tudi Valla ima nekaj izkušenj, če se ne motim) izkazale za uspešne. Sem se pač sprijaznila s situacijo kot tako in se nekako navadila. Je pa res, da, dokler je spala v svoji posteljici v naši spalnici, je nisem jemala ven iz postelje, ampak sem vztrajala, da ostane notri. Sem jo božala, ji pela, prigovarjala. Je bilo marsikdaj naporno tam zraven sedet, ko bi jo najraje vzela ven in se zavalila nazaj v toplo posteljo. Pa sem vztrajala. Seveda pa verjamem, da je pri tebi precej huje in da iščeš rešitve.
|
|
|
|