1. Počitek za možgane

Strokovnjaki in starši smo si soglasni, da je sodobno otroštvo vsakodnevno preplavljeno s številnimi stimulacijami iz vseh strani - doma, v šoli in svetu, v katerem živimo. Vabljive informacije otroke vabijo in bombardirajo tako na mobilnih telefonih, računalnikih in televiziji kot v javnih prostorih in na cesti.

Gre za zunanje pritiske, ki smo jim še odrasli težko kos in se jih večinoma zavemo šele, ko sredi gozda ugotovimo, kako je v naravi prijetno mirno. Zato se jim otroci, ki se jim možgani šele razvijajo in so zato tudi dojemljivejši, še toliko težje uprejo.

Otroški (pa tudi odrasli!) dolgčas je zato v sodobnem svetu vedno zelo dober znak - končno se nič ne dogaja oziroma otroku ni treba ničesar všečkati, klikniti, se udeležiti, podeliti ... Takšen odmor od neprestanih stimulacij je zelo blagodejen tudi za otrokove možgane, ki se končno lahko posvetijo temu, čemur so namenjeni - otrokovemu optimalnemu razvoju.  

 

2. Čas za stik s sabo

Ko se dolgočasimo in zunaj sebe ne najdemo ničesar, kar bi pritegnilo našo pozornost, se avtomatsko bolj zazremo vase. Kar je za otroka, ki se introspekcije šele uči, zelo dragocena izkušnja. Kaj pravzaprav sedaj hočem in kaj čutim? Kam me zares vleče oziroma kdo sploh sem? Vse to so vprašanja, ki se rodijo spontano, ko se umirimo ter umu, srcu in telesu dopustimo, da pridejo do besede.

Pogosto se starši, ki se tudi sami bojijo takšnih "globokih" vprašanj, ustrašijo, ko zagledajo otroka, kako zamišljen in tih poležava na kavču ali hoče ves popoldan preživeti v postelji. Dokler so to le izolirana obdobja umika vase, se nikar ne bojte takšnega otrokovega samospoznavanja. Kako naj ve, v kakšnega človeka hoče odrasti, če ne dobi priložnosti, da bi lahko zares pokukal v svojo notranjost?

 

3. Vir ustvarjalnosti

Vsi veliki geniji sveta so najboljše ideje dobili medtem, ko so počeli kaj povsem drugega oziroma tudi, ko so se dolgočasili. Ko so tako razum kot um poslali na pašo. Ko se umirimo ter spustimo vse ihteče želje in pričakovanja, se tako rekoč odpremo za novo in neznano, tako da nas lahko doletijo tudi genialne ideje.

Ko vam torej otrok naslednjič potarna, da ne ve, kaj naj se igra in da se strašno dolgočasi, mu nikar ne servirajte rešitev in idej za igro, temveč mu dajte dovolj časa, da v dolgčasu najde svojo novo idejo. Da se poveže s svojo notranjo silo ustvarjalnosti, ki potrebuje le dovolj časa in prostora, da lahko pride na dan.

4. Razvijanje notranjega nadzora

Znanstvene raziskave so pokazale, da imajo ljudje, ki so srečnejši, veliko bolj razvit notranji kot zunanji nadzor. Povedano drugače: ljudje, ki so srečnejši, imajo veliko trdnejši občutek, da sami nadzirajo svoje življenje in da niso ujetniki nesrečnih življenjskih okoliščin.

In za razvoj notranjega nadzora je dolgčas ključen. Ko se namreč dolgočasimo, se tako rekoč znajdemo v praznem prostoru brez vrat. Toda, ko se nam v dolgočasenju porodi ideja, kaj si želimo početi in kam nas vleče, se brez težav odpravimo na to pot in tako vse bolj krepimo občutek, da stopamo po poti, ki smo si jo sami izbrali, ne pa po poti, ki nam jo poskuša vsiliti okolica. 

Hočete, da vaš otrok zraste v srečnega odraslega človeka, ki je zares gospodar svojega življenja? Pustite mu, da se čim večkrat dolgočasi in sam najde pot iz dolgčasa!

 

5. Nov pogled in priložnost za rast

Ko se dolgočasimo in spoznavamo svoje skrite kotičke, do katerih lahko pridemo le v trenutkih miru in odklopa od zunanjih stimulacij, v novi luči spoznavamo tudi svet in življenje okrog sebe. Razkrivajo se nam nove povezave, stara spoznanja zamenjajo nova in vsakič znova postanemo nekoliko drugačna oseba.

In to velja tudi za otroke oziroma zanje še toliko bolj, saj so otroci veliko bolj odprti za spremembe kot odrasli, ki se pogosto prav trmasto oklepamo svojih prepričanj. Zato lahko tudi pri otrocih govorimo o duhovni rasti, ne glede na to, koliko so stari. Z dolgčasom jih tako učimo pomembne veščine, ki jim bo kot odraslim pomagala lažje sprejeti vse izzive osebnostne in duhovne rasti.