Tisti, ki ste prebrali moj blog Odkrito o splavu, že veste, da sem v njem razkrila, da sem v življenju imela tri splave - enega načrtovanega in dva spontana.

In, če si sedaj predstavljam, da bi me takrat, ko sem se pri 25 letih skupaj s partnerjem odločila za splav, država prisilila, da otroka obdržim proti moji volji, in me v primeru nezakonitega splava poslala za par let v zapor, postanem strašansko jezna. 

"To je moje telo! In jaz odločam, ali bo moje telo nosečnost podpiralo in se zanjo žrtvovalo - tako kot se žrtvuje vsaka nosečnica - ali jo zavrglo," je odločen ženski bojevniški glas v meni.

 

Kajti točno takšen zakon popolne prepovedi splava, ki bi naj stopil v veljavo še letos, želijo sprejeti v ameriški državi Alabama, kjer bi ženska morala donositi otroka tudi, če bi jo posilili. In tudi v primeru incesta.

Medtem ko so politiki v državah Georgia, Ohio, Kentucky, Mississippi, Florida, Louisiana, Illinois, New York, South Carolina, Tennessee in West Virginia nekoliko "prijaznejši" - splav želijo prepovedati predvidoma takoj po trenutku, ko ginekolog zazna bitje otrokovega srca. Kar je tako rekoč v vseh primerih, saj velika večina žensk ne ve, da je noseča pred šestim tednim nosečnosti, ko je že možno zaznati bitje otrokovega srca.

Ni čudno, da so se ženske vseh držav Združenih državah Amerike temu odločno uprle. Gre namreč za poskus zakona, ki posega v eno izmed temeljnih človekovih pravic - da lahko vsak posameznik odloča o svojem telesu.

 

"Toda, v primeru splava ne gre samo za temeljne pravice žensk, temveč tudi temeljno pravico še nerojenega otroka do življenja," so glasni zagovorniki tega skrajnega zakona.

No, pa gremo lepo po vrsti. Res je, da gre pri splavu za odločitev o ukinitvi življenja zarodka bitja, ki se je začelo razvijati v ženski maternici. Toda pri tem nikakor ne smemo pozabiti, da za to, da bo to bitje dovolj razvito, da se bo lahko rodilo in bo nekoč lahko samostojno živelo, nujno potrebuje žensko telo. Brez njenega telesa in njenih celic ter izven njenega telesa ne bi preživelo niti pet minut.

In zato je seveda edino logično in etično, da vsak zarodek poleg maminega telesa potrebuje tudi njeno psihično soglasje, ali mu je za njegov razvoj pripravljena ponuditi svojo maternico in vse, kar nosi v sebi. Tako svoje telo kot svoja čustva in svojo energijo.

Zato je le mama tista, ki lahko da takšno soglasje in odloča, ali se bo zarodek še naprej razvijal v njenem telesu ali bo umrl. In ne zdravnik, ne država, ne cerkev, ne posiljevalec in ne oče, ki spolno zlorablja mladoletno hči.

 

Kolikor sledim tej dilemi, danes večina žensk, ki zagovarja žensko pravico do splava, nikakor ne trdi, da nekajtedenski zarodek še ni živo bitje, ki ima dušo, kot je večina znanstvenikov in znanstvenih etikov trdila še ne dolgo nazaj.

Ne, nasprotno. Prav vsaka ženska, ki je kdaj imela splav, se globoko v sebi zagotovo zelo dobro zaveda, da je s splavom končala življenje in onemogočila razvoj potencialnega človeškega bitja. Da je svojega otroka ubila. Da ne bo videti, da se izogibam tej morilski besedi, s katero nam ženskam nasprotniki splava tako zelo radi mahajo pred nosom.

 

In, ko smo že pri mahanju. Ko gre žensko pravico do splava, predvsem moški zagovorniki popolnoma pozabljajo na dejstvo, ki ga tako zelo nazorno prikaže naslovna fotografija tega bloga. Ki govori takole:

"Svetovna rešitev za splav: Ejakulirajte odgovorno. Tako ne bo nobenih smrti. Nobenih Drakonovih zakonov. Nobenega zapora za nikogar od vpletenih. Nobenih stroškov. Nobenih medicinskih operacij. Nobene večne srčne bolečine. Nobene izgube dostojanstva."

Če bi moški prav vsakič, ko imajo seksualne odnose z ženskami, s svojim semenom ravnali 100% odgovorno, sem prepričana, da bi bilo na svetu več kot 90 % manj splavov. Koliko pa je primerov, ko se ženska in moški odločita, da bosta imela otroka, ga spočneta, nato pa si ženska premisli in tako ona moškega "nategne"? Zagotovo obstajajo tudi takšni primeri, toda v večini primerov splavov gre ali za nasilje nad žensko ali za neodgovoren par, ki je imel nezaščiten spolni odnos in pri tem ni razmišljal o morebitnih posledicah. Če spregledamo vse tiste preluknjane kondome in zanositve ob kontracepciji.

 

In da se ne bomo slepili - v državah, kjer je splav prepovedan, ni nujno manj splavov, je pa zagotovo več zdravstvenih zapletov (ki se kdaj končajo tudi s smrtjo matere in otroka!) po nezakonitih in "domačih" splavih. Ali ni torej bolj smiselno, da namesto, da splav prepovedujemo, ozaveščamo mladostnike in ljudi s tveganim spolnim vedenjem?

Jih razsvetlimo, da z nezaščitenimi spolnimi odnosi tvegajo, da bo morala punca ali ženska v primeru nezaželene nosečnosti prestati ne le "majhen poseg" v njeno telo, temveč bo morala vse življenje živeti z dejstvom, da je končala življenje otroka?

Ker to je breme, ki žensko zadene v vsakem primeru. Tudi, če se zavestno in svobodno odloči, da bo naredila splav. Pa ji za te doživljenjske občutke krivde in večno srčno bolečino ni treba odsedeti niti enega dneva v zaporu. In to tudi takrat, ko ji je moški nasilno spočel otroka.

---

 

Helena Primic je urednica portala Ringaraja.net, sicer pa samostojna novinarka in tekstopiska pri Besedula, sodelavka Familylab Slovenija in mama dveh hčera.

Kot filozofinjo in staro dušo jo bolj kot sodoben svet privlačijo arhetipi in mistika starih svetov, ki jih odkriva skozi psihologijo, mitologijo, šamanstvo in različne metode osebnostne rasti. Predvsem pa verjame, da smo vsa živa (in neživa) bitja povezana v Eno, zato vedno znova išče nove poti povezovanja in medsebojne ljubezni.

 

 

Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.