Spet v torbe in kovčke tlačim knjige, ki bodo šle z našo skupino prostovoljcev na pot. Knjige so težke in s svojo težo hitro dosežejo maksimalno dovoljeno omejitev enega kosa prtljage –23 kilogramov.

Toda, če imam na izbiro, kaj od podarjenih stvari bom rajši pustila doma, to gotovo ne bodo otroške knjige. Doma raje pustim oblačila, toaletne potrebščine ali igrače. Knjige, te dobre knjige s kakovostnimi ilustracijami, te morajo nujno z nami. Poceni majice ali zobne ščetke lahko konec koncev tudi kupimo tam. Toda dobrih otroških knjig pa zagotovo ne.

 

Tako kot so to počele tudi zame v mojem otroštvu, knjige odpirajo nove svetove otrokom po svetu. Morda si to težko predstavljamo, toda v resnici mnogi otroci po svetu nikoli niso videli slikanice, je držali v rokah ali prinesli domov.

Pa vendar tudi otroci, ki nimajo prav nobene izkušnje s knjigami, takoj začutijo magično moč knjige in privlačnost zgodbe v njej. Četudi včasih niti ne razumejo jezika, v katerem je zgodba napisana. Najlepši dokaz za to trditev je moje popotovanje po Etiopiji.

 

Z možem sva v etiopijsko vasico visoko v gorah prinesla dve veliki potovalni torbi, polni otroških knjig, namenjenih za knjižnico, za katere police in klopi smo zbrali denar. Otroci in učitelji so naju pričakali z velikim navdušenjem in napisom dobrodošlice. Ravno pred kratkim je vlada izdala dekret, da se morajo v vseh osnovnih šolah začeti učiti angleščino, zato so bile angleške slikanice še posebej dobrodošle. Ko namreč vlada izda dekret, to še ne pomeni, da bo tudi poskrbela za usposobljene učitelje ali primerne šolske učbenike. Po stanju, ki sva ga z možem videla v razpadajoči šoli, sva se vprašala, za kaj je vlada poleg dekreta sploh poskrbela. Pa raje to pustimo in se vrnimo h knjigam.

Ko sem z učitelji zlagala knjige na police, sem med množico knjig zagledala pisano slikanico o kenijskem dečku, ki je pasel krave. V zgodbici je nastopal tudi lev in dečkov oče. Ker so otroci še kar čakali pred šolo na travniku (ne zgodi se vsak dan, da dobite na obisk čudna tujca), sem se v trenutku navdiha odločila, da otrokom knjigo preberem na glas. Težko bi verjeli, kakšna sveta tišina je zavladala, ko sem odprla prvo stran. Otroci so z očmi požirali mene, barvaste ilustracije in zgodbico. Za vsak slučaj sem prosila učitelja, da je prevajal stavek za stavkom. Ko je bilo zgodbe konec, so otroci ploskali in vriskali. Otroke sem povabila, da se javi kakšen prostovoljec, da mi bo pokazal, kako zna brati angleško. Bila sem prijetno presenečena.

To slikanico sem vzela s seboj in jo ob vsaki priložnosti, ko smo z vodičem in šoferjem prevozili Etiopijo po dolgem in počez, potegnila iz torbe. Na skrajnem jugu, ob meji s Kenijo, smo obiskali kar nekaj plemen, ki živijo skorajda še v kameni dobi. Oblečeni so v živalske kože, gola koža je pobarvana z vzorci in ovešeni so s pisanimi koraldami. Preproste kolibe so izdelane iz trave in vej, nimajo ne trgovine ne šole. Njihovo največje bogastvo so krave. Le redki tujci zaidejo k njim, a to je dovolj, da vedo, da lahko od njih zahtevajo denar, če jih želijo fotografirati.

Sama sem namesto velikega fotoaparata iz torbe potegnila knjigo, poiskala kak kamen ali deblo in začela brati. V trenutku so me obkrožili najprej otroci in malo dlje stran še odrasli. Čeprav niso razumeli niti besedice, jih je očarala moja dramatična interpretacija, ritem besed in dogodki v sličicah.

Ta knjiga in ti skupni trenutki so pretrgali skrito mejo med nami. Po prebrani knjigi smo se nenadoma prijateljsko družili, dekleta so se dotikala mojih ravnih las, jaz pa njihovih kodrastih, zmehčanih s posebnim rdečim blatom in počesanih v komplicirane frizure. Potem smo se skupaj fotografirali in se smejali skupnim portretom.

No, to je bilo precej miroljubno pleme Hamer. Le kako bo pri Mursijih, ki so do zob oboroženi? Presenetljivo se je zgodba tudi pri njih ponovila skoraj do potankosti. Razen te razlike, da so mi po druženju s knjigo pripeljali mlado mamico, ki je imela odprto rano na prsih, s prošnjo, če ji lahko pomagam. Pa o mojih zdravniških ministracijah kdaj drugič.

 

Po vsem tem, kar sem doživela v Etiopiji, si skoraj upam trditi, da bi veljalo poskusiti vzpostaviti mir na svetu tako, da bi ljudem v zameno za njihovo orožje ponudili prelepe knjige s čudovitimi ilustracijami. In vsakemu otroku ob rojstvu v zibko položili otroško slikanico.

 

 

---

 

Ksenija Šoster Olmer je svetovna popotnica in filantropistka, pesnica, pisateljica in prevajalka, mati treh odraslih hčera in ponosna babica vnukom bonus hčerke. Kadar ne potuje po svetu in v okviru dobrodelne organizacije Cambodiancommunitydream.org pomaga kamboškim otrokom in drugim otrokom, ki živijo v revščini, živi z možem v Kaliforniji. Njena popotovanja lahko spremljate na blogu Crazyparentstravel.com
in Instagramu #crazyparentstravel. 

Imena in drugi osebni podatki v blogu so izmišljeni, sicer pa tudi vsebina bloga ni dobesedni posnetek resničnosti, temveč je prirejena zgodbi in sporočilu bloga. Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.

in Instagramu #crazyparentstravel.