Motnje rasti obstajajo in z njimi se ukvarjajo strokovnjaki, pomembno pa je, da starši pravočasno reagirajo. Koristne nasvete o otroški rasti je v oddaji RTS Ordinacija podala dr. Tatjana Milenković, pediatrinja – endokrinologinja z Inštituta za mater in otroka »Dr Vukan Čupić«.

 

Dr. Milenković pojasnjuje, kdaj otroci rastejo najhitreje:

»Najhitreje rastemo v prvem letu življenja – približno 25 centimetrov. Nato se rast zmanjša na približno 12,5 centimetra na leto, potem pa se postopoma še upočasni. Če govorimo o predšolskem obdobju, otrok nikoli ne bi smel zrasti manj kot približno 4,5 do 5 centimetrov na leto. Ko govorimo o hitrosti rasti, vedno mislimo na letno rast.«

 

Pojasnila je tudi, da je treba vzrok preveriti, če otrok preneha rasti:

»Treba je ugotoviti, ali obstaja kakšen razlog, zaradi katerega otrok v bistvu preneha rasti ali je rast povsem zastala. Danes vemo, da se rast v glavnem zaključi v puberteti, oziroma ob njenem koncu. Iz vsakdanjega življenja vemo, da dekleta praviloma ne zrastejo več v srednji šoli – večina jih rast zaključi že v osnovni šoli. Fantje običajno končajo rast v srednji šoli. Po tem obdobju ljudje ne rastejo več.«

Dr. Milenković poudarja, da dekleta praviloma prenehajo rasti ob prvi menstruaciji oziroma kmalu po njej, saj se takrat puberteta zaključi in s tem tudi linearna rast.

 

Kako pogosto je treba meriti otrokovo višino?

Pediatrinja-endokrinologinja svetuje, da je dobro otroka izmeriti vsaj enkrat na leto, da se lahko preveri, ali je hitrost rasti normalna.

»To se sicer izvaja na sistematskih pregledih v zdravstvenem domu, vendar staršem priporočamo, da otroka merijo tudi doma, saj je to zelo enostavno,« pojasnjuje zdravnica.

 

Kdaj otroka peljati k zdravniku?

Dr. Milenković pojasnjuje: »Če otrok po drugem letu starosti – pa vse do pubertete – zraste štiri centimetre ali manj na leto, to skoraj zagotovo pomeni motnjo rasti in otroka je treba napotiti k zdravniku oziroma endokrinologu.«

Otroci, ki rastejo prehitro, pa praviloma ne pridejo na pregled zaradi same rasti. Starši jih najpogosteje pripeljejo, ker opazijo znake prezgodnje pubertete, kar se pogosteje zgodi pri deklicah.

»Zgodnja puberteta je pravzaprav tesno povezana z rastjo, saj se približno 85 odstotkov naše končne višine doseže že pred puberteto. V puberteti zrastejo otroci še približno 15 odstotkov. Če otrok v puberteto vstopi prezgodaj, se tudi rast prej zaključi. Zato je zelo pomembno, da otroke redno merimo, višino vpisujemo v rastno krivuljo in ob vsakem odstopanju poiščemo strokovno pomoč.«

 

Kdaj se začne puberteta?

Po besedah dr. Tatjane Milenković je normalen začetek pubertete pri deklicah okoli osmega leta starosti, pri dečkih pa okoli devetega leta.

Če se puberteta pri deklicah začne pred osmim letom ali pri dečkih pred devetim letom, govorimo o prezgodnji puberteti in otrok potrebuje zdravniški pregled.

Pri deklicah se puberteta začne z rastjo dojk, pri dečkih pa s povečanjem mod.

 

Katere zdravstvene težave lahko vplivajo na rast?

Dr. Milenković poudarja, da motnja rasti sama po sebi ni diagnoza, ampak znak, da je treba preveriti, ali je z otrokom vse v redu.

»Če govorimo o nizki rasti, ima največ otrok pravzaprav družinsko pogojeno nižjo rast. To so večinoma zdravi otroci, naša naloga pa je ugotoviti, zakaj otrok ne raste.«

Če ima otrok na primer slabo nadzorovano astmo, je najprej treba ustrezno zdraviti osnovno bolezen in nato opazovati, kako se nadaljuje rast.

Če otrok nima drugih težav in starši pridejo na pregled samo zato, ker je otrok majhen, zdravniki opravijo osnovne preiskave. Med drugim preverijo morebitno alergijo na gluten (celiakijo), delovanje ščitnice, krvno sliko in morebitno anemijo ter delovanje jeter in ledvic.

»To je naš prvi pregled oziroma osnovni diagnostični sklop,« pojasnjuje zdravnica.

 

Včasih se preiskave končajo že na tej stopnji.

Če se na primer pokaže, da ima otrok visoka protitelesa za celiakijo, ga napotijo k gastroenterologu, zdravljenje pa je brezglutenska dieta. Če ima otrok zmanjšano delovanje ščitnice (hipotirozo), je zdravljenje s tiroksinom.

Pri nekaterih boleznih, na primer pri revmatoidnem artritisu ali nefrotskem sindromu, otroci prejemajo visoke odmerke kortikosteroidov, ki lahko zavirajo rast. V takšnih primerih zdravniki pogosto ne morejo veliko vplivati na rast, saj so ta zdravila nujna za zdravljenje osnovne bolezni.

 

Če teh težav ni, je naslednji korak preverjanje izločanja rastnega hormona.

»To se opravi v bolnišnici z dinamičnimi testi, ki ocenijo izločanje rastnega hormona. Na podlagi rezultatov teh testov in vseh predhodnih preiskav se nato odločimo, ali otrok potrebuje zdravljenje z rastnim hormonom ali ne,« pojasnjuje dr. Milenković.

 

Vir: RTS