V Srbiji se odvija ganljiva zgodba matere, ki se ne predaja. Dijana Hrka, mama pokojnega Stefana, ki je novembra lani umrl, ko se je porušil nadstrešek na železniški postaji v Novem Sadu, že več dni gladovno stavka v Beogradu. Pred parlamentom zahteva odgovornost za tragedijo, v kateri je življenje izgubilo 16 ljudi, med njimi njen sin.

Kljub mrazu in slabemu zdravju ne zapušča svojega mesta protesta. »Šibka sem, imunost mi pada, ampak vse bo v redu,« je dejala zbranim podpornikom in se jim opravičila, ker jih zaradi slabosti ne more objeti. Njene besede so odmevale po družbenih omrežjih, kjer so številni izrazili občudovanje nad njeno močjo in pogumom.

Zahteva odgovornost in resnico

Hrka že več mesecev opozarja na pomanjkanje odgovornosti pristojnih za tragedijo, ki je pretresla Srbijo. Njena sporočila so preprosta, a odmevna – želi, da se razišče, kdo je odgovoren za smrt njenega sina, in da pravica končno pride na dan. »Eno leto sem čakala, a niso naredili ničesar. Edino, kar so storili, je to, da so aretirali nedolžne otroke,« je povedala v enem izmed svojih nagovorov.

Na shodu, ki je potekal hkrati s protestom podpornikov vladajoče stranke SNS, so se mnogi posmehovali njenemu boju, vendar Hrkova vztraja: »Naj pridejo predme in mi rečejo, naj končam gladovno stavko.«

»Hvala, moji Srbiji«

Čeprav je izčrpana, ostaja odločna. Zahvalo je namenila vsem, ki jo podpirajo, še posebej mladim, ki se ji pridružujejo na protestih: »Hvala, moji Srbiji in otrokom, ki me podpirajo.« Med podporniki so tudi vojni veterani, ki jo ves čas spremljajo in varujejo.

Srbski mediji poročajo, da je njen imunski sistem oslabljen, da je prehlajena in hripava, vendar kljub temu ne razmišlja o prekinitvi stavke. Njen protest je postal simbol boja proti brezbrižnosti in poziv k resnici, ki presega osebno tragedijo.

Sporočilo, ki presega meje

Zgodba Dijane Hrke je pretresla številne družine po vsej regiji. V njenih besedah in dejanjih mnogi vidijo glas vseh staršev, ki si želijo odgovornosti, spoštovanja in pravičnosti. Njen vztrajni protest je postal opomnik, da so za vsakim naslovom in statistiko resnični ljudje – matere, otroci in družine, ki jih je bolečina spremenila v borce.

Hrka pravi, da bo nadaljevala, dokler ne bo slišala odgovorov, ki si jih njeno srce že leto dni neuspešno prizadeva dobiti. Njene besede, »vse bo v redu«, danes zvenijo kot upanje, da resnica še vedno ni povsem izgubljena.