Zagotovo ste tudi vi že slišali opozorila, da ni dobro otroka voditi za rokice, če sam še ne zna samostojno hoditi, pa vendar se temu ne morete upreti. Otrok k vam steguje roke in nagonsko ga primete in vodite po dveh nogah. Strokovnjakinja Špela Gorenc Jazbec, ki se veliko ukvarja z gibalnim razvojem otrok tudi na področju hoje, pravi, da smo za to, da otrok na vsak način hoče hoditi z našo pomočjo pravzaprav krivi starši. »Hoja otrok z vodenjem za roke, je pogruntavščina staršev. Noben otrok ne bo prvič sam od sebe prijel starša za roke in od njega zahteval, da ga sprehaja. Dokler starši ali kdo drug otroku ne pokažejo tudi te možnosti, otrok ne bo vedel, da je to možno. V kolikor pa bo to izkusil, mu bo verjetno izjemno všeč in bo ves čas to želel delati, saj tako na lažji način pride povsod, se mu ni potrebno toliko truditi, kot če ga ne držimo za roke in mora vse narediti sam.«

 

Kako lahko otroku preprečimo željo, da bi se nas držal za roke?

Diplomirana fizioterapevtka pravi, da je najboljši način, da otroku preprečimo željo po držanju za roke ta, da mu te možnosti sploh ne pokažemo in svetuje: »Veliko boljše je, da se otrok, ko vstaja ob vaših nogah, drži za vašo nogo ali hlače, vi pa otroka ne držite nič. Potem počasi delate korake, otrok pa vam mora počasi slediti. Na ta način mora otrok še vedno vse narediti sam, prestavljati težo iz ene na drugo nogo, loviti ravnotežje, delati na stabilnosti, razvijati mišično moč, koordinirati gibanje ... Tudi potiskanje predmetov, običajno stolov, pred seboj je dober trening za kasnejšo samostojno hojo.«

 

Kaj lahko storimo, če otrok možnost držanja za roke pri hoji že pozna?

»V kolikor ste otroku že pokazali hojo z držanjem za roke, potem predlagam, da jo rahlo prilagodite in povečate zahtevnost in s tem vplivate na boljšo kakovost kasnejše samostojne hoje. Otroka ne držite več za roke, ampak ga s svojimi rokami primite na obeh straneh medenice in mu tako omogočite, da bo še vedno večino naredil sam, torej prenose teže, stabilnost, ravnotežje, koordinacijo …,« svetuje Gorenc Jazbečeva, hkrati pa še enkrat poudarja, da se moramo hoji z vodenjem otroka za roke čim bolj izogibati: »Pustimo otrokom čim več svobode in raziskovanja različnih načinov gibanja, ki vodijo do samostojnega odkrivanja hoje.«

 

Kako otroka zdravo spodbujati pri učenju hoje?

Hoja po dveh nogah nam je ljudem zapisana v genih, kot pravi Gorenc Jazbečeva, pa je pod do nje zakomplicirana: »Za samostojno hojo se otrok pripravlja vse od rojstva naprej, s pridobivanjem različnih izkušenj prek različnih gibalnih vzorcev, ki se po stopnji kompleksnosti stopnjujejo od, na začetku preprostih, pa vse do bolj zahtevnih vzorcev, ki na koncu pripeljejo do samostojne hoje. Da otrok samostojno shodi je potrebno uskladiti veliko sistemov.« 

S poskušanjem, ponavljanjem istih stvari, tudi z neuspešnimi poizkusi, se otrok uči in starši ga najbolje spodbujamo tako, da mu pri tem damo prosto pot, da vse to odkriva sam. »Vsak otrok je po naravi radoveden in ima željo po spoznavanju novih stvari, med drugim tudi željo in potrebo po samostojni hoji. Ravno zaradi tega mu moramo pustiti prosto pot, da sam poišče načine prek katerih bo dobil primerne izkušnje za samostojno hojo. In ravno ta želja, ki jo otrok kaže, ga bo pripeljala do tega, da bo poskušal znova in znova, dobil izkušnje, tudi iz napak, in na koncu vse skupaj sestavil v samostojno hojo,« razvoj hoje pojasnjuje naša sogovornica.

 

Otroku omogočimo čim več svobode pri gibanju

Največ kar lahko starši ponudimo otroku ko gre za njegov gibalni razvoj je, da mu dovolimo, da gibanje usvaja po svoje, v svojem ritmu in s poizkušanjem. »Torej, pomembno je, da otroku omogočimo čim več svobodnega gibanja, poizkušanja, mu damo čas in ga ne priganjamo. Ker če sam še ne zmore samostojne hoje, potem še ni pripravljen, še ni pridobil dovolj izkušenj, še nima dovolj moči, stabilnosti, ravnotežja. Ima pa željo in to ga bo pripeljalo do samostojne hoje,« staršem svetuje strokovnjakinja.

Vendar pozor, to velja za otroke, ki nimajo nekih težav na področju gibanja in drže. »Pri otrocih, ki imajo težave je potrebno prek različnih pristopov v fizioterapiji vplivati na sam potek in kakovost gibanja in drže, pridobivanja čutno-gibalnih izkušenj, skratka delovati v smeri težav, ki jih otrok ima in mu s tem čim bolj pomagati, da v čim večji meri pridobi na sami kakovosti gibanja in drže in ne, da bo čim prej shodil,« je za konec pojasnila Špela Gorenc Jazbec.

 

PREBERITE TUDI: Zakaj moj otrok še ne hodi?

 

Špela Gorenc Jazbec je diplomirana fizioterapevtka razvojno-nevrološke obravnave in avtorica priročnika o Pravilnem ravnanju z dojenčkom ter spletne strani www.baby-handling.com.