Igre in crkljanje z otroki sem preložila na pozneje. Ko je prišel pozneje, nisem našla SVOJIH OTROK.
28.2.2026
Danes praznuje moj sin 27. rojstni dan. Ja, tile obrazki in rokice so se prelevili v odgovornega mladeniča, očeta enoletnega fantka.
Njegova slika me popelje 25 let nazaj.
To so bila slavna devetdeseta. Star je dve leti, Maja pa sedem let. Stara sem 30 let in v službi sem osem let.
Zakaj je to pomembno? S te časovne distance trdim, da je bila ravno kombinacija teh let ključna. To so leta, v katerih se določaš v službi, doma, v družbi.
Kaj se dogaja?
V službi delam s polovico moči, utrujena od otroških vročic, opraskanih kolen, prehladov, viroz.
Doma nervozna mama zaradi dela, ki sem ga prinašala iz službe. Igre in crkljanje z njimi sem odložila za kasneje, zaradi perila, kosila (ki se je praviloma pogosto zažgalo)...
Ko je končno prišlo "pozneje", nisem našla SVOJIH OTROK. Spet zamujam.
Zdaj sem babica Majini Zoji in Džoletovemu Viktorju. Z njimi nadaljujem zgodbo, kjer sem končala z otrokoma. Ne morem nadoknaditi zamujenega, krivda je prisotna ...
Zakaj vse to?
Ker čas teče tudi, ko stojimo na mestu.
Zdaj bi čiščenje hiše odložila za trenutek crkljanja s sinom. Nesramno bi zamudila službo in z Majo obiskala vse zabaviščne parke... Ampak...
"Vse se ustavi, samo otroci rastejo ..."
Sporočilo je na začetku zgodbe ...
