Res je, da ne maram pospravljanja omar. To je eden izmed tistih bolj napornih starševskih opravil. Imam tri sinove in hčerko, vsi so rojeni v istem letnem času, zato pogosto samo prelagam stvari iz enega kota v drugega. Pospravljanje svoje omare pa res sovražim. A včasih je pač treba.

Nedolgo tega sem tako med zlaganjem naletela na stare nosečniške kavbojke. Tako zelo so izstopale s svojo široko, mehko elastiko. Zabolelo me je v trebuhu, ko sem jih prijela v roke – dobro sem vedela, da je moje obdobje nosečnosti za vedno mimo. In to me je spravilo v žalost. In prav je, da tako čutim.

 

Dnevi dojenčkov

Moji dnevi rojevanja so že za mano, moj najmlajši ima šest let. Zakaj torej te hlače še vedno hranim? Ne vem. Mislim, da jih preprosto ne zmorem vrži stran. So del moje zgodovine, pomemben del mojega življenja. Nekateri izmed najsrečnejših dni so bili tisti, ko sem imela ogromen trebuh in nisem videla svojih prstov na nogah. Imam štiri prečudovite otroke – tri dečke in deklico – in skupaj sem bila noseča tri leta. Dokaz za to so strije, povešena koža in prsi, ki so nekoč bile precej čvrstejše. Samo zato, ker otroci odraščajo, še ne pomeni, da me srce ne zaboli, ko pomislim na tiste dni, ko so bili dojenčki.

 

Mlada mama

Ko sem prvič postala mama, sem bila v dvajsetih. Bila sem mlada, neizkušena in prijetno nevedna o vseh izzivih materinstva. Ko sem v naročju držala svojega prvorojenca, sem jokala – od ponosa, vznemirjenja in strahu. Želela sem biti najboljša mama, kar sem lahko. Molila sem, da bi imel polno, srečno življenje – in da bom v njem čim več prisotna.

Tisti prvi meseci so bili naporni: nočna hranjenja, neutolažljiv jok, nešteto plenic … in hkrati poplava čustev in zadovoljstva. V tem žaru čustev bi se – če bi lahko – znova vrnila v katero od tistih poznih noči. Moji otroci so vir moje radosti. Preplavi me sreča, ko jih opazujem, kako odraščajo. Vsak ima svojo osebnost, svoj pogled na svet, in vsak dan sem očarana nad tem, kdo postajajo. Rada verjamem, da imam pri tem tudi sama vsaj nekaj zaslug.

Ko jih pogledam – najstnika, dvojčka in najmlajšega – jih še vedno vidim kot dojenčke. Oči so enake. Včasih še vedno zaspijo v mojem naročju in jih božam po laseh, kot nekoč. Te trenutke si vzamem in jih srkam vase, ker vem, da ne bodo trajali večno.

 

Ko veš, da otrok ne bo več

Ko enkrat veš, da otrok ne boš več imela, se morda pojavi občutek praznine, tudi žalosti. Nekatere ženske začutijo pravo bolečino – željo, da bi še enkrat vzgajale malega človeka. Razumem. Izlivala sem solze ob misli, da v hiši ne bo več zibke, da ne bom več slišala: "Čestitamo, deček je!" ali "Imate punčko!"

To so bili nepozabni, vznemirljivi trenutki, ki so me napolnili s ponosom.

In povsem razumljivo je, da si jih želimo še. Da pogrešamo tiste dni. To ne pomeni, da smo žalostne osebe – nasprotno, to pomeni, da smo ženske z veliko srca. Če ne bi hrepeneli po življenju, polnem otrok, ga verjetno sploh ne bi izbrali. Zato je povsem v redu, če še vedno pokukaš v trgovino z otroškimi oblačili. Nič ni narobe, če neznanki poveš, kako lepa je njena dojenčica. In če v tvoji bližini raste dojenček tvoje prijateljice ali sorodnice, ni nič sramotnega, če ga z veseljem primeš v naročje ali mu ponudiš stekleničko. To je materinski instinkt. In tega nam nihče ne more vzeti.

 

Življenje po dojenčkih

Ali obstaja življenje po dojenčkih? Seveda! In to čudovito, vznemirljivo življenje. Da, borbe ostajajo – učenje na kahlico, prve črke in poštevanka. A nagrade so neprecenljive.

Kot mama otrok, starih med 6 in 14 let, lahko potrdim, da nas čaka še ogromno lepega. Nogometne tekme, skavtski sestanki, prvi šolski dan, prvi razred, srednja šola. Kot starš si ponosen, ko tvoj otrok nastopi na šolski prireditvi ali domov prinese dobro oceno, za katero sta skupaj trdo delala.

Uživaj v vsaki fazi. Tako hitro kot minejo dnevi z dojenčkom, mine tudi otroštvo – v hipu. Izkoristi vsakdan z otroki. Tudi če si želijo samo gledati film ali peči hrenovke na žaru in klepetati s tabo – bodi z njimi. Nikoli ti ne bo žal za čas, preživet z otroki. Vedno bodo znali vzbuditi tvoj ponos. Seveda te bodo preizkušali, ti postavljali izzive – a prav to te bo naredilo močnejšo in boljšo. Ljubi jih. Vzgajaj jih v dobre ljudi. To je tisto, kar v resnici šteje.

In ko znova brskaš po omari, je povsem v redu, da nosečniške kavbojke zložiš nazaj na polico. Včasih res potrebujemo malo nostalgije in solz. To je dokaz, da smo srčne mame. Da ljubimo svoje otroke in da nas osrečujejo od trenutka, ko pridejo na svet. Če ti kavbojke pričarajo topel občutek, jih obdrži. Zaslužila si si to. Za ves trud, ki ga vsak dan vlagaš v igro, imenovano materinstvo. Uživaj. Čas mine prehitro.

 

Colleen Dilthey Thomas

Vir: BabyChic.com