Bogate učiteljske izkušnje profesorja Klemna Laha - ki je tudi literarni zgodovinar, pisatelj, leksikograf, publicist in novinar -, ki jih občasno opisuje na svojem Facebook profilu, so tako življenjske in srčne, da ni čudno, da se vedno znova dotaknejo tako dijakov kot staršev in pedagoških delavcev. »Ko bi le vsi učitelji bili takšni kot Klemen,«, potihoma, pa tudi na glas pomisli marsikateri bralec Lahovih zapisov, zato smo ga prosili za intervju o tej težki temi – rak ranah sodobnega slovenskega šolstva in kako jih začeti zdraviti.

 

Kritiki šolskega sistema - tako domači kot tuji strokovnjaki pravijo, da bi glede na vse, kar šola zahteva od otrok (čas, kurikulum, vse več ocenjevanj in nacionalnih preverjanj …), lahko rekli, da sodobna slovenska šola sistematizira in normalizira zlorabo otrok. Je to premočna in krivična beseda?

Menim, da je z besedo zloraba treba ravnati previdno, da ne razvrednotimo bolečine tistih, ki so jo doživeli. Zloraba je, zelo preprosto rečeno, uporaba človeka za lastne potrebe brez njegove privolitve ali/in zmožnosti razumevanja posledic. O zlorabi torej lahko govorimo vselej, kadar sočloveka ne vidimo kot cilj, ampak kot sredstvo; ne kot subjekt, ampak objekt.

Vprašanje o zlorabi otroku v okviru vzgoje in izobraževanja je zahtevno vprašanje, saj otroci pogosto ne zmorejo razumeti vseh posledic odločitev odraslih, predvsem dolgoročnih. Vzgoja ni vedno v popolnem sozvočju z otrokovimi potrebami – pogosto ga ne priznava kot polnopravnega subjekta, temveč ga oblikuje po predstavah odraslih o tem, kaj naj bi bilo zanj dobro, s čimer (ne)hote zanika določene njegove želje, potrebe in občutja.

Meja je pogosto zelo tanka. In če kje vidim problem, ga vidim prav v tem, da se o tej meji na družbeni ravni premalo pogovarjamo. Skozi zgodovino se je namreč že večkrat pokazalo, da izobraževalni sistem služi predvsem nekim zunanjim interesom, na primer ideološkim ekonomskim ali političnim, ne da bi upošteval otrokovo blaginjo in razvoj. Kar pa v danem trenutku vedno težje prepoznamo, saj vsakokratni sistem svoje ideje prikazuje kot »prave in naravne« in zato jih posledično tako potem prepoznava tudi večina. Vse dokler se vse skupaj ne zruši in ne nastane kaj novega.

 

Kako torej šole vidi in »uporablja« sodoben družbeni sistem?

Neoliberalni sistem, v katerem smo zdaj, vidi šole kot proizvodnjo človeškega kapitala oziroma – kako grozna besedna zveza – človeških virov. Cilj skritega kurikuluma je torej ustvariti produktivne posameznike za potrebe trga dela, ne pa celostno spodbujati oziroma podpirati najboljši možni razvoj njegove osebnosti. Kam nas to pelje, vidimo. Stalno ocenjevanje, primerjanje, tekmovanje in pritisk, na primer, vodijo do duševnih stisk, izčrpanosti in stigmatizacijo vseh, ki temu tempu ne zmorejo slediti. Številke, ki to potrjujejo, so v zadnjih letih alarmantne.

Poleg tega sedanje izobraževanje vse bolj utrjuje neenakost. V Sloveniji smo tako že povsem normalizirali, da so gimnazije za otroke iz družin z višjim socialnim statusom, srednje strokovne šole pa za tiste z nižjim socialnim statusom. Kot bi tiho sprejeli, da je šolski uspeh privilegij tistih, ki imajo boljše izhodiščne pogoje. Zato vsako leto znova pogrešam ukrepe, ki bi to vse bolj normalizirano neenakost načeli. Ali pa vsaj vik in krik medijev. Namesto tega pa vlada tišina, ki potrjuje bolečo tezo, da so v tem primeru otroci instrumentalizirani s tihim družbenim soglasjem.

Tudi marginalizacija humanističnih ved, ker niso ekonomsko profitabilne, ni naključje, saj ukinjanje teh predmetov oziroma krčenje ur za te predmete zmanjšuje možnosti otrok za kritično mišljenje. V takem primeru sistem človeka gotovo vidi le kot sredstvo, ne pa kot cilj.

 

Sodobna šola trdi, da naj bi pomagala zgraditi družbo znanja. Pa vendar se vam ta pojem zdi sporen. Zakaj?

Gre za ideološko floskulo. Neoliberalni PR. To naj bi bil naš temelj, a hkrati je tudi pretveza za vključevanje otrok v tekmovalno naravnano šolanje že v najzgodnejših letih. V imenu te floskule se zdi, da je o(u)pravičeno marsikaj. Otrokom nalagamo vse več učnih obveznosti in jih silimo k doseganju vse višjih standardov, češ, le tako bo naša država s svojim izobraževalnim sistemom ostala »konkurenčna«. Le tako bomo preživeli v sodobnih gospodarskih vojnah.

A pri tem se zastavlja ključno vprašanje: s kakšno pravico v vlogo »vojakov« postavljamo otroke? S kakšno pravico jim v imenu družbe znanja vse bolj zgodaj jemljemo pravico do normalnega otroštva, igre in spontanosti? S kakšno pravico jih vse bolj zgodaj pripravljamo na svet, v katerem bo glavno merilo njihove vrednosti ocena oziroma pozneje izključno produktivnost?

Težava pa ni zgolj v šolskem sistemu, temveč v širši družbeni paradigmi, ki kot vrednote poveličuje uspeh, učinkovitost in konkurenčnost. Izobraževanje se tako spreminja v nekakšno orodje za doseganje teh vrednot, pri čemer pa spregledamo temeljni smisel – celosten razvoj humane osebnosti. Take, ki zna misliti s svojo glavo, čutiti z drugimi in za druge, delovati odgovorno in ustvarjalno v skupnosti ter iskati smisel v življenju, ne le uspeh. Namesto da bi otrokom omogočili prostor za raziskovanje, ustvarjalnost, zdravo čustvovanje in razvoj lastne osebnosti, jih že v zgodnjem otroštvu postavljamo v okvir strogo določenih ciljev in meril uspešnosti. Kar ni brez posledic za duševno zdravje otrok.

Zato se je vredno spraševati: ali lahko oblikujemo izobraževalni sistem tako,  da potrebe neoliberalnega sistema ne bodo postavljene nad otrokovo dobrobit? Ker sicer – tu je treba reči bobu bob – je možno prepoznati značilnosti zlorabe. Kritičen premislek o tem, kdaj šola res služi otrokovemu razvoju in kdaj ciljem obstoječega družbenega reda, je zato nujen. Zdi se mi, da bi morali v javnem diskurzu bolj odkrito spregovoriti o tej tanki meji in tako zmanjševali možnost, da bi se problematične prakse zakoreninile kot normalne. In takšen diskurz ne bi smel biti tabu.

 

»Cilj sodobnih šol je ustvariti produktivne posameznike za trg dela, ne pa celostno spodbujati razvoj človekove osebnosti.«

 

Bi lahko sem šteli tudi standardizacijo testov in ocenjevalni pritisk?

V sodobnem šolstvu vse bolj dajemo prednost kvantitativnim merilom znanja – ocenam, testom, standardiziranim preverjanjem –, češ, da je tako zagotovljena največja možna pravičnost. Pustimo ob strani za zdaj ta argument (v resnici standardizirani testi le prikrijejo in legitimizirajo vrsto krivic), a dejstvo je, da konstanten pritisk in stres, ki ga povzročajo taki testi, negativno vplivata na duševno zdravje.

Tak pritisk služi predvsem idealu učinkovitosti in merljivosti, ne pa otrokovemu notranjemu razvoju, učenju za življenje ter spodbujanju radovednosti, ustvarjalnosti in samoiniciativnosti. Kako le, če pa je vse že tako rekoč zacementirano vnaprej? Če je kaj tuje (otroški) ustvarjalnosti, je to prav ta zacementiranost.

 

Zakaj pa enostavno ne ukinemo ocen, kot na primer Finska in nekatere zasebne slovenske šole, ki brez ocenjevalnega pritiska dosegajo odlične izobraževalne cilje?

Sam sem imel srečo, da sem lahko učil na waldorfski šoli in gimnaziji, kjer ni ocen oziroma so potisnjene v ozadje. In veste kaj? Svet se ni podrl in otroci se niso nehali učiti. Nasprotno: zmanjšal se je stres, kar je pozitivno vplivalo tako na klimo kot odnose v razredu, v ospredje pa je v večji meri prodrla naravna otroška radovednost. Učenci so veliko bolj sproščeno postavljali vprašanja, tudi najbolj dragocena – tista, ki veljajo za »neumna«.

Nekoč mi je nekdanja dijakinja iz waldorfske šole povedala, kako na študiju v primerjavi z vrstniki veliko lažje postavlja vprašanja med predavanjem. In to je pripisala prav temu vzdušju v razredu. »Tam smo bili, da smo se učili in bili radovedni, ne pa da smo se grebli za ocene,« mi je rekla.

Ko pouk steče brez nenehnega pritiska, ga lahko tudi v večji meri prilagodimo posamezniku. In to ne da bi žrtvovali skupino. Ravno nasprotno: v bolj raznovrstni skupini se lahko naučimo še bolj dragocenih spoznanj o tem, kako sodelovati in premagovati razlike. Ker nismo tako hiteli, smo se lahko bolj poglobili v vsebine, ki so se odprle šele med poukom.

 

Ali lahko oblikujemo izobraževalni sistem tako, da učenci v njem lahko ostanejo otroci? (Freepik.com)

 

Kaj pa bi morali spremeniti oziroma katere ovire bi morali premagati, če bi ta sistem brez ocen želeli uvesti v slovenske javne šole?

Če bi to storili v celotnem slovenskem šolskem sistemu, bi morali rešiti kar nekaj problemov. Na primer težko bi primerjali znanje na nacionalni in mednarodni ravni, za nadaljnji vpis bi ponovno postali aktualni sprejemni izpiti, pa tudi mnogi učenci in starši so navajeni le številčnega ocenjevanja, zato bi zaradi tega morda marsikomu padla motivacija, saj so navajeni predvsem zunanje motivacije.

A ne pozabimo: v sodobni pedagoški praksi imamo kar nekaj rešitev, na primer formativen pristop, ki temelji na opazovanju napredka in kakovostni povratni informaciji. Povsem brez ocen bi res izgubili določeno mero standardizacije, vendar bi s kombinacijo opisnih ocen in individualnih testiranj ohranili pregled nad napredkom. Kar je bistveno, sicer bi sebi in otrokom naredili medvedjo uslugo.

Nov sistem brez ocen bi torej moral temeljiti na opazovanju, kritični refleksiji in spremljanju razvoja, ocene pa bi morale biti uporabljene premišljeno; takrat, kadar bi resnično služile podpori otroka. Ne pa vsepovprek.

 

Kritiki sodobnega šolskega sistema pa ne opozarjajo samo na težavo ocenjevanj in pretirane tekmovalnosti, temveč tudi na vse bolj natrpan in neživljenjski kurikulum. Zakaj vse te za otroka povsem nerelevantne informacije?   

V šali pogosto rečem, da je eden glavnih problemov učnih načrtov ta, da jih pišemo piflarji. Tako kot zmagovalci pišejo zgodovino, tudi šolski sistem ustvarjamo tisti, ki smo se uspešno prebili do konca. Če bi hoteli narediti dober šolski sistem, bi zato morali k snovanju povabiti tudi tiste, ki jim ni uspelo. Dragoceno bi bilo slišati »drugo mnenje«.  

Če je namreč v sodobnem šolskem sistemu kaj res pod vprašajem, je pod vprašajem predstava, da mora prav vsak učenec usvojiti enak nabor znanj, ne glede na njegove individualne sposobnosti, interese in življenjsko pot. Tako šolstvo posredno, a sistemsko vzgaja posameznike, ki postavljajo potrebe drugega pred svoje. Kar je slabo, če je to avtomatično in če ni možnosti kritičnega premisleka.

Če bi se v šolah bolj osredotočili na razvoj funkcionalne pismenosti, kritičnega mišljenja, čustvene inteligence in ustvarjalnosti, bi otroci pridobili veščine, ki jim ne bodo samo bolj koristile v življenju, ampak jih bodo bolj prepoznavali kot svoje, saj se lahko ob takih vsebinah bolj avtentično izražajo. Učni načrt bi zato moral v večji meri temeljiti na vsebinah, ki jih otroci lahko smiselno povežejo s svojim svetom.

Šolski sistem je že od začetka zasnovan kot enoten in standardiziran model, ki naj bi zagotavljal enake možnosti za vse otroke. A v resnici ta enotnost pogosto prezre individualne razlike v razvoju, interesih in učnih stilih otrok. Uravnilovka je, kot že rečeno, zgodovinsko povezana z idejo industrijskega šolskega modela, kjer je bila ključna produktivnost..

Pa vendar sodobna spoznanja razvojne psihologije in pedagogike opozarjajo, da se otroci razvijajo z različnim tempom in da ima vsak svoje interese, talente in močne točke. Mnoge sodobne šole po svetu (npr. waldorfske šole, Montessori, svobodne ali demokratične šole) že dokazujejo, da je mogoče ustvariti okolje, kjer otroci sami izbirajo vsebine, ki jih zanimajo, in razvijajo odgovornost za svoje učenje. Tam učenje temelji na notranji motivaciji, ne pa na zunanjih pritiskih. In svet se ni podrl.

 

In zakaj se tako glede ocen in kurikuluma kot ničesar bistvenega v slovenskem šolskem sistemu prav nič ne spremeni?

Najverjetneje gre za strah pred spremembo, ki večinoma izhaja iz negotovosti glede merljivosti znanja, pa tudi izgube nadzora. Lažje je namreč ovrednotiti pravilne odgovore na standardiziranih testih, kot pa ocenjevati ustvarjalnost in sposobnost reševanja problemov.

Toda če si zares želimo ustvariti boljše šolstvo, ki bo vzgajalo kritično misleče posameznike, moramo biti pripravljeni sprejeti tudi drugačne pristope in končno opustiti preživete koncepte, ki se več kot očitno ne obnesejo. Samo poglejmo malo naokrog, kam nas je sedanji šolski sistem pripeljal – v idiokracijo političnih vodij, ki mahajo z motorno žago. Kako je možno, da je kljub 200-letnici modernega šolstva ljudi še vedno mogoče tako zlahka nahujskati drug zoper drugega in jih navdušiti za vojno?

Ne glede na to, po kateri poti bo šel slovenski šolski sistem, resnična in korenita sprememba zahteva spremembo paradigme: iz sistema, ki daje prednost učinkovitosti, produktivnosti, konkurenčnosti in primerljivosti, v sistem, ki spodbuja razvoj humane  in ustvarjalne osebnosti. Posameznika, ki zna kritično razmišljati, zdravo čustvovati, sodelovati, ustvarjati, prevzemati odgovornost – skratka, celostno osebnost, ki se zna avtonomno odločati v kompleksnem svetu. To pa zahteva korak k človečnosti, pa tudi pogum za preizpraševanje uveljavljenih konceptov.