"Tako zelo sama sem za vse," je eden najpogostejših stavkov samohranilk. Še posebej, če nimajo dobre podpore primarne družine in prijateljic. Kako lahko ženska, ki je po ločitvi ostala sama z otroki (pa ni važno, ali ima deljeno skrbništvo ali ne), dobro poskrbi zase in s tem tudi za otroke, smo preverili pri Heleni Primic, urednici prvega slovenskega portala za samohranilke Besedula.si in direktorici Zasebnega zavoda Besedula.

»Že kot svetovalka za starše sem opazila, da se ločene mame svojega samohranilskega statusa na nek čuden način sramujejo, zato se skrivajo in še manj povezujejo z drugimi mamami. Tako tistimi, ki imajo partnerske zveze, kot samohranilkami. Tako ravno tiste mame, ki bi najbolj potrebovale podporo drugih žensk, ostajajo najbolj same in osamljene,« pojasnjuje sogovornica. In kako se lahko samohranilka iztrga iz tega začaranega kroga vse večje socialne izoliranosti?

 

Rana ločenke s prtljago

"Prvi korak k celjenju »rane ločenke s prtljago« je, da ženska to rano ozavesti ter jo v svojem razmišljanju in vedenju vse bolj prepoznava. Zakaj sosede, ki mi je že večkrat ponudila pomoč, nikakor ne morem prositi za nekajurno varstvo otroka? To, da je nočem dodatno obremenjevati in kar je še drugih izgovorov, je le glas moje rane, ki me prepričuje, da moram biti dovolj močna, da bom lahko za vse poskrbela čisto sama, brez zunanje pomoči. Ko samohranilka to zmore, lahko korak po korak stopi iz svojega preveč zaprtega sveta in vse lažje druge zaprosi za pomoč," svetuje Primičeva.

Kot je izpostavila svetovalka za starše in ženske, je ta rana še posebej izražena pri ženskah, ki so perfekcionistke in v sebi nosijo vzorec "močne ženske". Takšne si še toliko težje priznajo, da v resnici vsega ne zmorejo same in bodo svoje težave raje skrile, kot pa zaprosile za pomoč.

 

Podporna skupnost je ključna  

Kaj pa, če samohranilka v svoji najbližji okolici zares nima nikogar, ki bi ga lahko prosila za pomoč? Recimo, da s primarno družino nima dobrih čustvenih odnosov, prijateljice so se po ločitvi »čudežno« oddaljile, s sosedi pa se samo pozdravlja na ulici ali stopnišču. Kaj storiti v takem primeru?

»Tudi znanost z različnih področij vse bolj potrjuje, kako zelo je za fizično in psihično zdravje ter dolgoživost pomembna dobro razvita socialna mreža. Zato je v omenjenem primeru za samohranilko, ki se ne more nasloniti na primarno družino in t. i. prijatelje, ključno, da svoje »pleme« najde nekje drugje. Se vpiše v različne klube in skupine ter si postopoma najde podporno skupnost, ki jo bo lahko podprla v tistih kriznih trenutkih, ko v življenju rabimo nekoga, da nam vsaj prisluhne in mu lahko iskreno zaupamo svoje težave,« samohranilkam svetuje Primičeva, ki gradi podporno žensko skupnost Sestrstvo samohranilk. In kaj lahko samohranilke pričakujejo v tej spletni ženski skupnosti?

»Članice Sestrstva samohranilk poleg podpornih nasvetov in povezav, ki jih najdejo na portalu Besedula.si, prejmejo še podporo in možnost povezovanja z drugimi članicami v zaprti in skriti Facebook skupini, ekskluziven dostop do podkastov s strokovnjaki, ki se osredotočajo na teme, ki so pomembne za samohranilke (v prvem bova z gostjo govorili o travmi in postravmatskem sindromu), mesečni E-novičnik z aktualnimi novicami, ki jih mama samohranilka ne sme zamuditi, ter številne druge ugodnosti in popuste, ki jih prejmejo le članice,« je odgovorila sogovornica ter izpostavila, da so vse samohranilke, ki prejemajo socialno pomoč, upravičene do 30% popusta na letno članarino.

»V Zasebnem zavodu Besedula se namreč zavedamo, da so samohranilke ne samo ranljiva skupina, temveč tudi družbeno zelo spregledana skupina. Pri čemer ne smemo pozabiti, da ko podpremo samohranilko, s tem podpremo tudi njene otroke. Zato želimo z ugodno članarino članstvo v spletni skupnosti Sestrstvo samohranilk čim bolj približati zares vsaki slovenski samohranilki,« nam je zaupala Primičeva.

 

Več o Sestrstvu samohranilk lahko najdete tukaj.