Moj mož in jaz sva vedno govorila, da bova imela otroke šele po nekaj letih zakona, da bova najprej zares uživala drug z drugim, potovala, bila kot tisti "sodobni par". Nič od tega se ni zgodilo. Bila sem noseča že na dan poroke.

Kmalu se nama je rodil sin in bila sva noro zaljubljena v svojo majhno družino. Starševstvo nama je popolnoma ustrezalo.

Vedno sva si želela dva otroka – sanjala sva o fantku in punčki. Dva se nama je zdela idealna, praktična številka.

Bila sva dva – za vsakega otroka po en par rok. Jaz imam dve roki, ravno prav za dva otroka. Tudi v lunaparku se gre na vožnje v parih. Ko se nama je dve leti kasneje rodila še hčerka, sva se počutila blagoslovljena.

A nekaj je manjkalo. Nekaj ni bilo popolno.

To je bilo čudno, saj sva vedno govorila o dveh otrocih in bila hvaležna, da imava deklico in dečka. Kaj bi si sploh še želela?

V meni se je znova in znova oglašal notranji glas, ki je tiho šepetal: »Tretji otrok.« Več mesecev sem se borila s tem notranjim dialogom, tehtala vse za in proti.

Ko je bila najina hčerka stara približno 15 mesecev, sem svoje misli delila z možem. Rekel je, da je njegovo srce polno ljubezni do najinih otrok, a mu je ideja o tretjem otroku všeč. Vendar si ni želel nazaj v dojenčkasto fazo.

Iskreno, nisem mu mogla zameriti. Čeprav so zgodnji dnevi z dojenčkom dragoceni, so tudi izjemno naporni. Brez spanja, dolga nosečnost, dojenje …

Takrat sva bila že dobro utečena. Odpovedali smo se pleničkam, oba otroka sta ponoči lepo spala, potovanja so bila zabavna, finančno pa stabilni.

Toda kljub vsem razumnim razlogom, zakaj ostati pri dveh otrocih, misli na tretjega nisem mogla izriniti.

Iskala sem nasvete pri prijateljih in družini – upala sem, da mi bodo njihova izkustva pomagala pri odločitvi. Moževa babica, mama petih otrok, je rekla, da je s vsakim naslednjim otrokom lažje. In da po drugem sploh ni več pomembno, koliko otrok imaš. Druga, prijateljica in mama treh otrok, pa je rekla: »Tretji otrok vaju bo bodisi zbližal bodisi razšel.« Uf! Nisem vedela, komu verjeti.

Potem sem se pogovorila še z mojo mamo. In res ne vem, zakaj tega nisem naredila že prej. Verjetno zato, ker sem v globini vedela, kaj mi bo rekla. Spomnila me je, da bo prihod še enega otroka pomenil nove neprespane noči, hkrati pa bo treba skrbeti za dva večja otroka. Da bo hrup, nered, da si bom trgala lase. Da bo vse kot cirkus in da bom ves čas žonglirala v iskanju ravnotežja.

In ravno ko sem mislila, da sem se odločila, je rekla:

»Ampak če vse to odmislimo ... v življenju mi je najbolj žal, da nisem rodila tretjega otroka.«

Pojasnila mi je, da je bila fizično in psihično izčrpana in da je čutila, da bi jo še en otrok dokončno zlomil.

A s solzami v očeh je nadaljevala:

»Nihče mi ni povedal, kako lepo je, ko pogledaš širšo sliko.«

Takrat sem razumela. Vso to obdobje sva gledala na svojo družino mikroskopsko – skozi stres vsakdanjih nalog, nered in neprespanost.

Zaprla sem oči in si nas predstavljala čez deset let. Videla sem družinske počitnice, pohode, igro na plaži. Videla sem polno hišo in družinske večerje ob kuhinjski mizi. Videla sem nas kot družino s tremi otroki. In prvič me je preplavil občutek miru.

Maja se nama je rodila tretja hčerka. In tisto, kar je bilo ob prvih dveh tako težko, se je zdaj zdelo bolj naravno.

To je starševstvo. Tisto, kar se nam na začetku zdi najtežje, sčasoma zbledi – in naredi prostor za novo fazo. Prepričana sem, da nas kot starše čaka še veliko novih izzivov.

Danes se z možem težkih trenutkov lotevava z mantro: »Tudi to bo minilo.« Ti trenutki so začasni, minejo hitro – zakaj jih torej ne bi preprosto preživeli?

Naša dojenčica je zdaj z nami že skoraj tri mesece. So dnevi, ko se počutim razpeto in se sprašujem, ali sem sploh sposobna biti mama trem otrokom. A potem se spomnim maminih besed.

Te besede me držijo pokonci v dneh, ko zmanjkuje spanja, ko vlada kaos. Spomnijo me, da zdaj postavljam temelje za prihodnost.

Gledamo naprej kot petčlanska družina – in vse pustolovščine, ki nas čakajo, mi grejejo srce. Do takrat pa se odločam, da bom uživala v teh zgodnjih, nepopolnih, neurejenih, a čarobnih dneh. Vem, da bomo skupaj zmoreli – po svoje.

 

Vir: Zelena učionica