Kako se spopadate z vašimi malčki, ko je treba domov - npr z igrišča, z obiska,... skratka od nekje, kjer se ima super fino? Meni je pri našem 3-letniku zmanjkalo idej. Pa to se vleče že kakšno leto in pol. Nemogoče brez slabe volje, razen, če imamo za odhod dober razlog.
Poskusila sem vse, kar mi je padlo na pamet: sem se naredila, da grem, se skrila za grmovje (pa se ni sekiral 5%); sem ga zgrabila in odnesla, on pa tulil do doma (zdaj to žal ni več mogoče, ker imamo še enega palčka, ki še ne more celo pot prehoditi samostojno); sem mu grozila z risankami ipd. Nič, vsakič znova ista pesem. Pa se doma lepo zmeniva, da tokrat bo šlo pa brez sitnarjenja in joka in obojestraske slabe volje.
Naj povem, da se vedno držim metode: še 1,2x na tobogan, pa greva,... nikoli ga na suho ne presenteim. Pa včasih pustim, da obvelja njegova še 1x na tobogan, da ima občutek, da ima nekaj besede. Ampak največkrat ne pali nič, je treba vedno se skregat. Seveda najprej poskušam na lep način, ampak večinoma se konča zgrda...

Kako se ve spopadate s tem? Na igrišču se mi zdi, da grejo vsi lepo domov, razen nas. In sploh nimam več veselja iti ven, ker vem, kako se bo končalo.

Hvala za ideje in izkušnje!

Pri nas je tudi tako.  Jah, jaz naredim tako, da ko je treba it gremo. Nič pregovarjanj...Pa če se dere, se pa dere.enkrat mu do sedaj nisem popustila. Ker to je zdaj v enem takem obdobju, da al bi bil sam doma, ko pa že kam gremo, naj si bo to knjižnica, na obisk , k babici, pa nikakor domov. se dere, tepe, besni..ga bo že minilo, zdaj so še tako majhni, da si ne znajo predstavljat, kaj to pomeni , da treba it. Njim gre samo to po glavi, da smo jih prekinili v eni njim prijetni aktivnosti in zato so jezno. Pa ni važno kaj ti nareiš. Ok kdaj pomaga, da preusmeriš pozornost, al pa da mu da babi kaj za sabo...večinoma se pa kar z možem boriva, en tamalga pohopsa, drug pa malo besnilo

Pri triletniku lahko komot prakticiraš malo trši prijem roke( no, ne ravno, da bi imel modrice ). Saj zdaj po mojem že dobro ve, da gremo domov pomeni- gremo domov. Jaz sem jo kar močno za roko prijela, da se ni mogla izpuliti, pa sva šli. Ponavadi se z dopovedovanjem res ne da nič. Joj, so včasih težki .

_____________________________

Veliko več muh se ujame na med, kot na kis.

se strinjam z predhodnicami, jaz tudi nič ne pregovarjam, primem jo za roko in grema. no saj ponavadi se dere ampak jo kar pustim naj se zdere. vedno ji pa pravim, da mamico je treba ubogat in pika.

Jaz ga tudi zagrabim in zvlečem stran, on se pa dere.
Čeprav priznam, da mi je s tem trebuhom to že grozno težko početi in mu več popuščam, kot si želim, samo kakšen dan pa ne morem več.
Ko ga pridem iskat v vrtec, zdaj traja tudi pol ure, da se oblečeva in greva ven, ker on mora vso garderobo pregledati, preplezati, pobrisati tla. Prej sme ga zagrabila, obula in oblekla, zdaj pa čakam, da gospod to sam opravi in traja in traja,.
Ampak zadnjič ko ga nikakor nisem mogla ven spraviti iz Direnadaja sem ga kljub trebuhu zagrabila in ven zvlekla, on se je pa drl.

Jaz mu kr naprej ponavljam, otroci ukazujejo igračam, starši ukazujejo otrokom!

skušam stati za svojimi besedami in ne popuščati, vendar pi našemu 3 letniku mi to ne uspe vedno ....

mogoče ravno zaradi tega, ker  mu popustiš da se še enkrat dodatno pelje po toboganu misli, da če bo fejst kričal pa vztrajal se bo šeenkrat lahko .
Reci mu: "še enkrat na tobogan in konec!" Naj obvelja tvoja, tako bo čez nekaj časa (če boš zares vztrajala) takoj vedel, da ne pomaga tudi če se celo pot domov dere.

Smo imeli obdobje tega, ja, jaz z trebuhom, vsak dan, ampak prav vsak dan vojna, ko je bilo treba iz vrtca ali igrišča. Trdi prijem za roko ni bil uspešen, ker se je naredila da nima nog (niti pod razno ni hotela hodit), se vlegla na tla, brcala.....večinoma sem jo zagrabila in nesla vso otepajočo in vreščečo, včasih tudi vlekla po tleh.  Sem pa seveda tudi jaz poskusila vse možne finte (podkupovanje, grožnje, preusmeritve, razlaganja, prošnje, kao 'jaz grem, ti pa ostani tu'...) - nič delovalo.

No, pa je minilo, bolj kot ne samo od sebe.
Zdaj imava sistem kot ga uporabljaš ti, ponavadi 5x, recimo še 5x na tobogan in štejeva in vsakič pokažem en prst več na roki, do 5 že razume štetje. Ampak nikoli ne pustim še 1x več, kot je bilo dogovorjeno. Potem pa kar gre. Vedno. Pa ne vem, če je to razlog za izboljšanje, enostavno se mi zdi, da je morala to prerasti.

Jaz sem bila nekaj časa uspešna z "minutno metodo", saj ne da bi otrok razumel koliko je to časovno. Najprej sem ga opozorila:"Še pet minut do odhoda.", čez nekaj časa: "Še tri minute do odhoda." pa: "Minuta do odhoda." in: "Odhod". Privih nekaj poskusov sem ga odvlekla, potem pa je zaštekal. No, hvalabogu je to obdobje minilo.

_____________________________

Kogar ni, ga ne pogrešamo!

Po vsem tem prebranem potem moja triletnica ne spada med normalne
Nikoli in nikjer še nisem imela problema za it od kje domov,preprosto rečem gremo domov in ona gre
Saj tud mene preseneča,ker vem,da so v tem obdobju prav trmasti,po moje je najbolje vztrajat in se ne kregat,jaz na našo nisem se nikoli jezila,samo preden smo imeli za it domov sem ji rekla,da bomo kmalu šli in ji to omenila še parkrat in zgleda,da se je kar navadila

No, malce mi je lažje, ker sem resno mislila, da je samo naš tak. Sem mislila, da povsod drugod gre po sistemu "gremo-gremo". Saj pravim, da pri nas gre na koncu vedno zgrda, nikoli gladko - razen, če je razlog res res dober (npr da kdo pride na obisk oz gremo mi kam, ali pa da se bo doma ne vem kaj zgodilo...). Ja, pri nas ni bil problem odvleči ga, dokler je bil samo on oz je bil bratec dojenček. Zdaj imam pa dva in ju sama res težko odvlečem. Če sva oba z možem, ni nobene panike. Sicer pa tudi sama ne prakticiram redno popuščanja v smislu še 1x po njegovo, včasih pa.

Hvala vsem za izkušnje, se malo bolje počutim. Upam, da tudi naš prepraste čim prej to fazo. Ker potem pride naslednji... In verjetno jovo na novo.  

Pri nas najbolje uspeva dogovor. V smislu:"Mami ne še!" "V redu sonček. Koliko minut bi še rad bil?""4 minute!""Prav! Sedaj je ura 11.00, ob 11.04 gremo""Ja, mami"..."4 minute je mimo. Gremo, akcija!" In preprosto grem.

Ne bom sicer rekla, da kdaj ni upiranja, ampak je redko. Se mi zdi, da če otroku pustiš, da si sam postavlja omejitve, ti pa ga usmerjaš, je lažje. Mogoče pa se motim in samo mojm ta način ustreza.

Tudi jaz imam "vse samo ne domov" otroke. Rabim metode "še pet minut" (se vedno splača probat); "podplačevanje" (ampak ne s hrano, razen pri babici in dedku); "odnašanje" (ko sta dva otroka v igri je to bolj podobno vlačenju otroka za sabo). Pa seveda še "tudi mi gremo" ali "gremo skupaj" metoda.

Sem pa opazila da je tudi "timing" zelo pomemben. Oziroma odhod tik predno je otrok preveč utrujen in lačen od akcije.

Imam občutek, da je tukaj problem. Prav je, da mu daš besedo, ampak ti mu jo daš samo včasih. Jaz bi ti predlagala, da se tisti dan preden gresta v park dogovorita, kako in kaj. Npr.: " kolikokrat še greš na tobogan preden greva domov? 2 ali 3x."  In naj izbere med tema dvema opcijama. Potem pa se moraš TI držat dogovora, ker veš, da malemu še ne bo za it, kar je logično, če se postaviš v njegovo kožo, a ne? In tudi se dogovorita, kaj bo če ne bo ubogal, da naslednjič, ko bo zunaj lepo vreme, pač ne bosta šla na igrišče, (kazen mora biti povezana z dejanjem). In če se dogovora ne bo držal, pač drugič ne bosta šla na igrišče.
Ti postavljaš mejo, katere se otrok mora držati, če se ne, moraš ti postaviti kazen.
Ko gledam otroke, ki nočejo domov in bi še in še, ponavadi vidim zraven odrasle, ki rečejo no naj bo še.
Nobeno dejanje, ki ni nagrajeno oz. se ne obrestuje ne traja dolgo.

Tudi minutna metoda je učinkovita, če se je držiš.

Moraš pa vedet, da vedenja, ki ga prakticira že nekaj časa, ne boš odpravila v enem tednu, ampak postopama.
Instant rešitve, pa itak niso dolgoročne.

Sem pa glih zadnjič opazila, da je ena gospa rekla svoji malčici, pridi greva, čas je za spanje in normalno (no vsaj meni) je da se je branila z vsemi štirimi, ali pa mami mora iti v službo, greva, ja pa jade, malemu pa je res vseeno, če mora mami v službo.
Malce iznajdlivosti: jaz moji mali miss rečem: greva pogledat če je kje kakšna veverička in jih iščeva na poti do avta .

< Sporočilo je popravil Rubin. -- 28.3.2008 21:18:19 >