Pogosto berem razne debate na temo vrtcev, ko katera kaj sprašuje, pa je takoj 10 odgovorov "jaz bi popenila", potem debate na temo tašč, ki se kar vrstijo v stilu "jaz sem popenila", pa partnerski odnosi, ko katera kaj vpraša, pa odgovori "jaz bi mu že pokazala..."...

Pri tem me nekaj zanima, a je to "penjenje" in "norenje" samo fraza, ali res vse takoj znorite - ali nimate navade, da najprej eno stvar mirno in lepo poveste, pa šele potem "penite"?

glede tasce res ne cakam dosti s protinapadom, ker ona mene kar direktno vedno napada in ne vem zakaj bi potem jaz sparala besede/ naj povem to, da zanjo niti ene reci nikoli ne bom naredila prav. drugace se ne prenaglim za vsako rec takoj, ce sem pa izzvana je pa to druga zgodba.

Dosti je takoh, ki bi "takoj popenile", ko svetujejo drugim kako in kaj. Ko pa padejo same v kako situacijo so pa tiho ko rit.

Sicer pa ljudje na sploh vedno bolj komplicirajo, vedno imajo le oni prav, nikogar ne poslušajo, niti ne poskušajo razumeti... Kot da so edini na svetu.


_____________________________

*prvič smo naredili enega otroka
*drugič smo naredili dvojčke
*sedaj se sploh ne upamo več delat otrok, da ne bodo
slučajno trojčki:))

Meni veliko krat pritisk močno naraste ampak to še vedno ne pomeni, da začnem takoj šrajati, napadati in nevem kaj še. Za enkrat se še znam kontrolirati in kakšno stvar v miru povedati so pa tudi izjeme ko mi zavore popustijo še posebej če se gre kaj za mojega otroka.

CUKRČEK tebe pa občudujem, da si tako mirna, se prilagajaš drugim, ne kompliciraš in vse razumeš s prve. REs ne verjamem, da obstajajo ljudj okrog tebe, da ti še nikdar niso naredili nobene krivice in ne verjamem, da nisi še nikol popenila, ali pa si morda res vedno tiho.
Pa brez zamere takšno je samo moje mnenje .

Lp

_____________________________

Kritizirati zna vsak bedak in mnogi to počno.

Dobro opažanje. Po mojem je večina žensk pridnih potrpežljivk in penjenje omejijo na nekaj takih zapisov. No, če jim pomaga, zakaj pa ne.

Poglej: če se hočeš kregat in če hočeš vse slabo videt, potem se stalno lahko kregaš za vsak drek. A ni bolje pogledat stvari z druge strani, pač malo kaj spregledaš, sicer si misliš svoje...

Če bi mojega otroka kdo osebno prizadel bi absolutno tudi jaz znorela in povedala svoje. in polno takih ljudi je okrog mene, katerim je treba večkrat povedat, ker očitno s prve ne razumejo.

Toda milsim, da je viv mislila povsem nekaj drugega..... za čist vsak gib, ki ga kdo naredi in nekaterim ni povšeči pa res ni treba ****riti.
To sem jaz omenjala in mislim da tudi viv.

Se pa absolutno ne prilagajam popolnoma drugim....nekaj sigurno se...to je tudi potrebno, ker tudi jaz nimam vedno prav. Pač enkrat eden popusti, drugič drugi...in stvari laufajo. Zakaj bi se obremenjevala z drugimi in si krajšala življenje z razmišljanjem o tem, kaj drugi delajio, kaj milsijo...

In absolutno vedno ( kar si tudi tukaj verjetno opazila) povem, kaj milsim. Ne ovinkarim...pač direkt povem...to še ne pomeni, da vsakega nadiram in vsiljujem svoj prav.

Upam da razumeš , kaj sem hotela povedat.


Pa še nekaj: včasih se tukaj berejo kakšni problemi, ki jih imajo naprimer žene z miožmi ali snahe z taščami. In sprašujejo, kaj storiti....in valda vsi odgovori so ponavadi" jaz bi znorela"  , "bi takoj spakirala in šla"...
Me zanima, koliko teh deklet bi to res naredilo, ko se bi enkrat to njim zgodilo?!? Nekaj je govorit drugim, ko sam nimaš takoh težav, kot to res naredit, ko enkarat padeš v tako situacijo.

lp

_____________________________

*prvič smo naredili enega otroka
*drugič smo naredili dvojčke
*sedaj se sploh ne upamo več delat otrok, da ne bodo
slučajno trojčki:))

To se samo tako reče, fraza pač, v resnici pa pomeni, da pač ne bi bila tiho in bi skušala zadevo rešit. Vsaj po moje.

A veš, viv, da sem zadnje čase ene par knjig brala, v eni od njih je pisalo, da telo pod vplivom stresa izloča različne hormone in da so reakcije različnih ljudi različne. Kadar vidiš neko rešitev, neko pot, je naravna reakcija jeza, kadar pa rešitve ne vidiš, pa žalost, obup. Torej je v primerih, ko si jezen na nekoga, povsem normalno, da napišeš, jaz bi popenila, ker v bistvu v svojih možganih sprožaš take reakcije. POtem je pa odvisno od posameznika, ali to v resnici spravi ven kot jezo,ali kot neko umirjeno kontrolirano reakcijo, ali pa obupa, ker kar naenkrat ne vidi več rešitve, pa se začne sam sebi smilit, jokat v duši ali pa kar fizično. V prvem primeru je pač tiho, kajne, torej je vse odvisno od naših genov, naših možganov in tudi od naše pridobljene reakcije, izkušenj. Je pa hecno, da sem brala, da ni pa čisto vse odvisno samo od tega, kar se naučimo, da nekateri ljudje že pridejo na svet s povečanim številom določenih kemičnih reči v možganih in drugod, da se jim sproža več hormonov ali manj ob določenih rečeh, kar preplavi možgane in s tem avtomatsko določa določen sistem reagiranja. To se dobro vidi pri nosečkah, ko so polne hormonov, ampak moraš računat, da se že v osnovi razlikujemo. Tako da  ni kar za obsojat, če nekdo napiše tisto, kar mu ravno na pamet pride pod vplivom stresa.

Jaz sem zelooo umirjen človek, ki ljubi mir in tišino (razen otoški živžav me vedno razveseljuje) in ko sama napišem, da popenim, to pomeni, da na miren način, z normalno oktavo povem (diplomatsko ali nediplomatsko, odvisno od situacije, prevladuje pa diplomatsko), kar si mislim. Popenit pri meni torej pomeni, da se postavim zase, ni pa nujno, da pri tem izgubim živce in kričim, zmerjam in preklinjam, temveč na miren način povem svoje mnenje. Pravzaprav sem sproščanje ventilov s kričanjem v življenju mogoče porabila dvakrat. Nimam potrebe po tem oz. sem potem še bolj razburjena, če kričim, pa še nobeden me ne jemlje resno. Že tako se moram zaradi svojega videza (videt sem deset let mlajša, baje) moram stalno dokazovat, da neko stvar obvladam in da me ne morejo vsi prinesti okrog.

Če dam primer: v prejšnem sneženju so mi komunalci tako zasuli avto pri pluženju ceste, da pri najljubši volji nisem mogla s parkirišča, tukaj pa tudi nimam nobene lopate, da bi zaledenel sneg stran spravila (čeprav bi rabila bolj kakšno macolo, da bi ga najprej razbila). Sem popenila, šla na internetno stran komunale in jim napisala jezno protestno pismo (to pomeni, da sem problem opisala diplomatsko, brez kletvic, zmerjanja,...). Naslednji dan je bil moj avto in cela ulica sčiščena. Dosegla sem torej svoje.

Popenit meni torej pomeni postavit se za svoj prav, pa naj bo to umirjeno ali glasno.
Stvar interpretacije torej.