[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Meni ni jasno, kako lahko sploh takšnega otroka kdo samega pusti zunaj. Dobro, nič ne rečem, če si v hiši in je okoli ograjeno, da skočiš na wc, ko vidiš, da se otrok lepo igra. Samo, :hudicek:, kako lahko tako pustiš otroka samega?

LP,
Mojca:nosecka:

Joooj, mene tudi moj 3-letnik kdaj pred blokom počaka, ko jaz skočim kaj gor iskat, če kaj pozabim ali če tečem po psa ali kaj podobnega. Vedno se grooozno počutim in zelo tečem, Tibor je zaenktrat čakal vedno na stopnišču, ampak res nikoli ne veš. S prevelikim kolesom, ko ni mogel ustaviti, se mi je pa tudi že po strmih stopnicah v klet zapeljal, pa sem bila zraven, samo se mi je izmuznil iz roke, da bi ga zadržala. Nesreča je res vedno zelo, zelo blizu. Sploh ne vem, če smo lahko dovolj previdni, da bi otroka lahko popolnoma zaščitili!!!

me kar zmrazi, ko berem o kakih nesrečah. samo, nesreča res nikoli ne počiva. jaz sem sicer zelo previden sorte (moj pravi, da paničarske) in skoz samo razmišljam, kaj bi se lahko zgodilo. tamale ne pustim brez nadzora niti 5 s. sicer je še majhna in vem, da bo kasneje to težje, ker bo okoli laufala.

sem pa zadnjič videla sredi LJ, kako so pustili voziček z dojenčkom pred eno trgovino. tega pa enostavno ne razumem. kajti take stvari pa lahko predvidiš in storiš drugače.

ja včasih se res zgodi nesreča zarad malomarnosti staršev, ampak, dostikrat je pa tut splet okoliščin tak, da ne more prav nikogar obtožit, rečeš lahko samo usoda. Tut eni znanki je avto zbil 7 letno hčerko, pa ni prehit vozu, tamala je v šolo in nazaj hodila vedno sama, vse po pravilih, čez zebro,... ampak takrat je bilo bogvekaj, da je stopila pred avto in umrla na kraju nesreče.:(

Ponavdi se raje na daleč izogibam tem s tako tematiko. Mi gredo kar kocine pokonci, ko to prebiram. Naj bo tokrat izjema.

Previdnost res ni nikoli odveč. Sicer pri nas še nimamo podobnih težav, ker še niti ne hodimo. Trenutno se ubadamo z vprašanjem, a pustiti :duda: par sekund samo na postelji ali ne. Kaj pa, če pade dol:ups: in podobno. Si že kar predstavjlam, kaj bo potem, ko :duda: shodi.

Strahovi lahko hitro preidejo v obsedenost, kar pa tudi ni OK. Enostavno, ne da se paziti na vsak otrokov korak. Enkrat je potrebno tudi zaupati. Kje je ta meja:zmeden2:

Splišni, kako pa kaj tvoj Tibor. Nisem te še imel priložnosti vprašati pa naj izkoristim ta trenutek.
Zadnjič sem prebral, da je padel po štengah in se poškodoval. (nisem čisto prepričan, če so bile štenge). Upam, da ni bilo kaj hujšega in ste se že pocajtal.

LP:pujs:

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Pri nas je podobno. Imamo zagrajeno dvorišče in cca 50m do glavne ceste, vendar otroka nikoli ne pustim samega zunaj. Če že noče z mano v hišo, kadar moram skočiti gor, me počaka notri na stopnišču, vhodna vrata pa zakleneva.
Saj bo kdo rekel, da zganjam preveliko paniko, ampak sem videla preveč dokumentarcev na Discoveryju, kjer mati npr. kuha in skozi okno opazuje otroka na gugalnici, potem pa za hip pogleda dol in ka pogleda spet nazaj skozi okno, se samo še gugalnica ziblje, otroka pa ne vidijo nikoli več.
Morda res ni zelo verjeten scenarij, ampak zakaj bi ogrožala otroka tako ali drugače? Bolje preprečiti, kot pa se celo življenje tolči po glavi.

Ojla,
mi imamo znance, ki imajo 3 sinove....in ti otroci lahko počnejo kar se jim zahoče. Če so kje na obisku hodijo povsod sami in jih nihče ne nadzoruje. In to se dogaja od kar so majhni. Starši pravijo: "saj pazijo eden na drugega":zmeden: Kako pa lahko majhen otrok pazi na še manjšega otroka?!?
In potem se čudijo, ker mi vedno pazimo oz. smo vedno poleg otrok, pa kjerkoli so že.
Srečo imajo, da se jim še nič hudega ni zgodilo(enega je sicer ugriznil pes, ker so mu toliko časa težili, da je ...normalno... pes popizdil. Potem je pa pes bil kriv:zmeden2:

Starši so še vedno premalo odgovorni(seveda ne vsi...na srečo)...potem se pa zanašajo na to, da bodo pa tožili, če se kaj zgodi. Jaz bi v takem primeru tožila oz. kaznovala starše. Čeprav so večinokrat potem že kaznovani, ker se otroku kaj naredi.


Ker nesreča nikoli ne počiva je ni treba še bolj izzivat!!!!!!!!!

Ona toži šoferja, njo je pa treba prijavit na socialno! :hudicek:

Oj, Bali (mene ta vzdevek vedno spomne na Baldeweina, to je belgijski princ, se mi zdi, in je moj najdražji hotel, da bi bilo najinemu otroku tako ime ...), Tibor je res padel po stopnicah in to s kolesom. Ampak mu ni bilo nič. Naslednjič je pa padel na ravnem in si prebil dlesen, tako da nisem vedela, ali bodo zobje ven padli ali ne. Ampak sedaj je k sreči vse v redu.

He he, dobro se sliši tale Baldewein. Kako to misliš najdražji. A so tako zasoljene cene, al gojiš kakšne posebne spomine:)

Zdaj se mi pa svita, da si opisala dve prigodi s padci. V eni si omenjala še trtico, če me spomin ne vara:zmeden2:

No :bravo: za Tiborja. A potem je ričet pomagal:)-

Ojoj, a ti mislih hotel kot hišo s sobami pa posteljami pa to? Ne, ne, moj moški (najdražji) je predlagal to ime za najinega otroka, revčka. Kapiš?
P.S.: Ričet je pomagal, ampak ne za mojo trto.

Aja, a trta se ne da kar tako. A je kej v žlahti s tisto Mariborsko na Lentu:)-

Ja hec s temi imeni. Midva z :love:, sva se pa hecala, da če bo fantek bo pa Vilibald. Evo zdaj sem pa jaz Baldi, ko imava punčko. Nič po prinčevsko, kar po domače Baldi:pujs:

Pa smo spet zašli stran od teme "otroci sami zunaj" :ups:.

Glede tega kako pozoren biti z otroci tudi jaz pravim, da nikoli ni dovolj. Jaz ga ne upam pustiti niti sekunde samega; star je 4,5 leta. Ne vem mogoče pretiravam, samo ziher je ziher.

In nikoli ne veš za katerim vogalom usoda čaka nate ali morda kljub veliki pazljivosti tudi name zato je res zelo težko koga obsojati.

Ampak 5,5 leten otrok ni v stanju paziti še sam nase ne kaj šele na drugega otroka,.... moje mnenje.

Jaz se izogibam obsojanju, ker se take stvari res lahko tako hitro zgodijo. Na žalost je pa tako, da je lahko le trenutek nepazljivosti in si do konca življnenja zaznamovan.
Jaz svojega starjšega fantka tudi ne pustim samega, včasih še pretirano vidim kakšno nevarnost, tako da me še sam opozori, da pretiravam :ups: Jaz samo vem da bi mi srce počil če bi se mu kaj zgodilo in da si ne bi nikoli odpustila. Včasih je pa tako, da si lahko zelo pazljiv in se kljub temu kaj lahko pripeti. Sem pa vedno ''občudovala'' sosede kako svoja 3 in 5 letna otroka pustijo da letata po celi ulici sama, ki je prometna, na kateri se nekatri vozniki prav izživljajo glede hitrosti. Otroka pa se cel popoldan sama igrata, starejši mlajšega ''pazi'' in to je to.. Meni bi že isti dan živci popustili če bi šlo za mojega otroka. Ne vem, zgleda smo si ljudje tako različni..

ma, jaz tud nikol ne bi pustila male same, še posebej če je stanovanjski blok, saj ni nič ograjeno, hiša je drugače, pa še tam samo za par minutk.
otroci so naši, tako da je treba paziti nanje.