Ja, Deni, veš, nimajo vsi ljudje dveh malih otrok in še manj jih ima zelo žive ali naporne otroke in le redkokdo ima veliko izkušenj z njimi.....iz tega sledi prepričanje moderne vzgoje, da prigovarjanje pomaga. Pa zapiranje v sobo je zelo podobna stvar....
Ja, pri nekaterih zgoraj napisano pomaga, pri drugih pa ne. Vsekakor mora otrok doživeti posledice. Ne more nekaznovano udarit ali ugriznit sestrice. Ljubosumje bo moral reševat na nek drugačen način. Kakšen motiv pa ima on, da bi nehal, če vedno, ko jo udari ali ugrizne, itak doseže svoje. On je njo kaznoval, ker obstaja, ker mu jemlje pozornost, in če si ti potem vsakič prijazna, se v svoji notranjosti lahko le smeji. A misliš, da ima motiv, za nehat?
Vsakič, brez izjeme, mora doživet posledice. Kakšne, se boš morala odločit sama.
Jaz ti lahko povem, kako to rešujem v šoli. Če se to zgodi, zelo zelo ostro odreagiram, mu povem, da tega pod nobenim pogojem ne dovolim, otrok pa je prvič kakšno uro, če se zgodi še kdaj, pa ves dan ob meni (ali na sedežu ali pa stoji) in mu tudi povem, da ne more početi, kar hoče, zato ker je nevaren drugim, oz. dokler ne bom prepričana, da mu lahko zaupam. Če hočeš, da otrok doživi posledico, kakršnokoli že, moraš imeti voljo, to izvajat. Se pravi, moraš biti močnejša in vztrajnejša kot otrok. Nikakor se to ne reši v enem poizkusu in nikakor mi enostavno. Ampak to je vzgoja.
Kaj storiti, če mu rečeš, naj sedi, on pa vstane? Zelo ostro ga primeš in posedeš nazaj, pa rečeš: SEDI!
Če se norčuje iz tebe, pa še kar vstaja, tudi taki obstajajo,(mimogrede, oni čutijo tvojo energijo, z njo usmerjaš njihovo vedenje, če čutijo, da nisi sigurna, da bo upošteval to, kar si rekla, potem sigurno ne bo, in obratno) potem bi ga pa tudi jaz po riti.
Včasih fantki izzivajo čez vse meje (sem in tja tudi kakšna deklica), iščejo do kam lahko gredo. In to, kar so ti rekle, da se bo zato naučil nasilja, je bla bla bla....dokler tega ne prakticiraš pogosto in še v drugih oblikah. Današnje knjige o vzgoji so ena velika skrajnost, točno obratna od vzgoje naših staršev, pa ravno tako zanič, vidim današnjo mladino in starše, ki jih vzgajajo in posledice te vzgoje. Sicer pa moderna vzgoja, "samo z razgovorom" proizvaja otroke, ki dosežejo kar želijo in ne znajo premagovati frustracij v življenju, poleg tega ne poznajo meja, seveda ne, saj prerastejo starše že v osnovni šoli, oz. jih starši ne obvladajo več, jih ne znajo usmerjat.
Hvala bogu, da obstajajo tudi otroci, ki na to moderno vzgojo dobro reagirajo, in ki takoj začutijo meje, so že po naravi plahi. Za njih je to krasno.
No, predaleč sem zašla. Pri dveh letih je do neke mere normalno, da je to prvo obdobje samostojnosti, osamosvajanja, ampak vseeno mu je treba postavit meje.
