[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

ja, smo imeli tudi kakšno takšno noč. edino, kar pomaga je, da ga čimprej dokončno zbudiš.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

zakaj ne?

metulj-mi smo imeli tako izkušnjo nočnih mor. in sicer po prebolelem gnojnem meningitisu. bil je dva tedna v bolnici. pri nas je to trajalo kakšne pol leta. samo on je podoživljal kar se mu je zgodilo. ni pa omenjal sestrice, samo kričeč jok in to fulll cajta. nas je tud use u luft vrgu, pa pomoje še kakega soseda. nam je p rekla naj ga ne zbujamo. ker potem bo še bolj zgubljen in sploh ne bo vedu kje je. na začetku smo ga zbujali ker nisem vedela pa se je res čudno obnašal, samo ko je čist k sebi prišel smo šetali še kako uro potem pa je zaspal nazaj. tega bo skoraj leto dni, se pa še vedno sem in tja zgodi. mogoče tudi tvoj sinko podoživlja bolezen.

Sodelavka ima fantka, ki bo čez 2 meseca star 3 leta. Sicer zadnje mesece kar dobro spijo, se je pa vse od 2. leta (ali pa še malo prej) ponoči zbujal v grozljivem joku. In to se je ponavljalo noč za nočjo, večkrat na noč. Ko je prišla k njemu, je kar mahal in brcal okoli sebe, je trajalo tudi do 1 minute, da je sploh dojel, da je prišla mamica k njemu. Tako pediatrinja kot Tanč na MON-u sta ji rekli, da so to nočne more. Pač podoživlja celodnevno dogajanje. Tanč ji je napisala, da nekateri res odsvetujejo bujenje otroka vendar da ona iz lastnih izkušenj vidi, da je bolje, če otroka čimprej prebudiš, umiriš in potem nazaj uspavaš. Pri sodelavki je pomagalo, sin je kar hitro spet nazaj zaspal, verjetno pa je od otroka do otroka odvisno, kaj mu v taki situaciji najbolj pomaga, ga najbolj umiri in omogoči, da hitro spet nazaj zaspi.