[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Ok na vasi se še pozdravljajo. Če bi vidla kakšni ljudje v bloku živijo. Ga pozdraviš pa gre kot mumija mimo. Jaz takrat tamalima vedno rečem, da zdej sta vidli, kako to grdo zgleda, če nekdo ne pozdravi nazaj (po možnosti, da tisti osebek to sliši). Ju učim, da pozdravljata. Včasih pozdravita, včasih ne. Na dolgi rok pa vem, da se bo obrestovalo.

jaz učim pozdravljat, sam mi grejo tastari že tudi na jetra, ker včasih moja 3letnica pozdravi oni pa še odzdravit ne morjo

zarečenega kruha se največ poje.
jaz sem pa šokirana nad tabo.Očitno ti tudi ne moreš biti vljudna,če že tu pišeš,da bi staršu kar zabila nekaj v bučo ipd .
Saj veš kar pravijo: poštima najprej pri sebi,da greš lahko srat na tuja vrata

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Strinjam se, da je pozdravljanja vse manj in da so za to pogosto odgovorni starši - če starš ne pozdravlja, je verjetnost, da bo pozdravljal otrok precej manjša, pa vendar...

Doma imam dva otroka, ki ju od malega spodbujamo k vljudnemu pozdravljanju, a jima je hudo težko izustiti tisti dve besedici. Zakaj? Ker jima je 'nerodno'! Starejši je to že malo prerasel, mlajša pa tam-tam, odvisno od razpoloženja. Pa sem si zaradi tega že razbijala glavo, ampak tako je. Sem se pa nehala sekirat, ko mi je par ljudi za starejšega reklo 'ja, kako pa vaš lepo pozdravlja' Tako, da - očitno mu je precej manj nerodno, če ni v bližini nikogar od domačih. Pa bomo tudi to prerasli, samo vztrajati je treba.

To si pa ful dobro napisala. Moji dve spadata včasih v to odebeljeno kategorijo. Včasih pravim zato, ker imata dneve ko na ves glas in prijazno pozdravljata, imata pa dneve ko se zapreta ko ena buba... Je pa seveda nekaj čisto drugega, če starš pozdravi in tudi pozove otroke, da pozdravijo kakor da so vsi tiho ko miške. Ena taka družina je v našem bloku... Mama gleda naravnost predse, ne bu ne mu in otroci seveda isto...

Ne vem no,meni se zdi pozdravljanje osnovna kultura.
Prideš v garderobo v vrtcu,pozdraviš in odzdravi mogoče en,dva starša,drugi kot da si zrak!
Gremo na igrišče,kjer se srečuješ z več ali manj istimi ljudmi,rečeš dober dan in spet nič...
Pridemo na telovadbo,pozdraviš,spet odzravi mogoče en,dva...
Kaj je s temi ljudmi?
V vrtcu vzgojiteljica zjutraj lepo na glas reče dobro jutro,pomočnica vzgojiteljice je začela pozdravljati en teden nazaj!
Pridem po otroka in te samo gleda,jaz pa prav čaka,ali bo pozdravila,ali kaj!
Pa hudiča-vem grd izraz,kaj morem,vzgajaš otroke in je tako težko ven spravit dober dan.
Pa ne zato,ker sem jaz tista zoprna mama,pa ne zato ker se imam za kaj več,ampak samo zato,ker je to osnovna kultura dragi ljudje,no!
Danes imamo govorilne ure,pa ne vem,a naj bom raje tiho,ali naj kar rečem!
Da ne govorim o osebkih,ki jih srečaš vsak dan,ker pač živiš v istem bloku in gre mimo kot da si zrak....
Ne vem,.....

Christin kot prvo, prosim uporabljaj velike začetnice,ker je težko brati.
Nadalje...sama vedno in povsod pozdravim, velikokrat se mi dogaja enako kot yenny...A glej zlomka moje dete velikokrat ne pozdravi. Ga opozorim? Ja seveda, a če mu ni ne bo pozdravil pa če se na glavo postavim.
Malo strpnosti prosim, seveda so starši ki jim ni mar za oliko, a vsi niso takšni. čeprav nijhov otrok ne pozdravljajo.

Jaz pravim takole. Vsak pri sebi naj bi vedel, kaj je kulturno in kaj ni. In pozdravljanje paše v taprvo kategorijo. Tudi nam se je že dogajalo, da smo pozdravljali, pa nismo dobili nazaj pozdrava, ampak smo vstrajali pri svojem načinu. Ostali smo na ravni, ki je nam blizu, ne glede na to, kako se je pozdravljeni (ne)odzval. To je njegov problem, ne naš. In greš z dvignjeno glavo naprej! Njemu pa morda daš vseeno malo misliti.

Imam dva otoka. Po karakterju sta si popolnoma različna. Starejša hči je sramežljiva in pozdravi ali vrne pozdrav tako tiho, da verjetno ne sliši sama sebe. Seveda se ljudem zdi skrajno nevzgojena - glej punca še pozdraviti ne zna. Zmaraj jo opazarjam, da naj govori bolj glasno ker jo pač ljudje ne slišijo če govori tako tiho. Mlajši pa pozdravi vsakega ki ga sreča na cest (glasno in jasno). Vsi ki ga poznajo ga pozdravijo, večina na cesti pa mu nameni samo butasti pogled. In kdo je zdaj tu nevzgojen 3 letni otrok, ki lepo pozdravi ali odrasli, ki ne morejo oz. nočejo odzraviti? Sem pa opazila, da zadnje čase ne pozdravlja več tako pogosto - kdo pa bo če ne dobi nazaj vljudnega "dober dan"? Potem pa me sprašuje: "mami, zakaj pa me stric ni pozdravil?"
Otroci niso nič krivi. Odrasli jim dajemo vzgled. Pa ne samo starši, pač pa vsi, ki jih srečujejo v svojem vsakdanjem življenju.

Men je blo pa tako fino, ko sem bila srednješolka in sem kakšno gospo že od daleč videla, kako grdo se drži in da gotovo ne bo pozdravila, ker si misli, da "mularija nevzgojena pa ne pozdravlja". In ko sva se srečali, sem nalašč lepo in glasno pozdravila DOBER DAN
Je bilo očitno, kako ji je postalo nerodno.
Pri nas na vasi se vedno pozdravljamo (pa je zelo velika), pa še vedno včasih srečamo kakšno takšno gospo in jo vedno nalašč lepo pozdravimo. Naslednjič, ko nas sreča ne upa mimo brez pozdrava

Pri otrocih je pa težko. ne da so nevzgojeni, nerodno jim je. Je pa naša tamala cigo, se nikogar ne boji, pred nikomer je ni sram, tako da vsakega na cesti pozdravi in z njim govori kot da sta skupaj krave pasla.

_____________________________

Sem iz Posočja in nisem Gorenjka ;)
http://www.radio1.si/strani/Fun.aspx?ID=20254&LNK=7

Jaz pa živim na vasi in se vsi pozdravljamo in tudi naša mala miš, ki ima 15 mesecev reče dan ali pa pomaha v pozdrav. Prej sem živela v bloku  in smo se vsi poznali med sabo in se tudi pozdravili in še kako rekli.

_____________________________

Svet je takšen, kakršnega hočemo videti ... Nekateri tožijo, da ima vrtnica trnje, jaz pa sem vesela, da ima cvet.

Moj 3 letnik zelo lepo pozdravlja ljudi.

Mi je pa bilo vedno mimo, da bi moral pozdravit vsakega ki gre mimo tebe in ga sploh ne poznaš. Ko sem jaz bila mala mi je moja babica večno v glavo tupila, da moram vse povprek pozdravljat. In včasih kake stare omice samo čakajo, kdaj boš pozdravil ko gredo mimo tebe. Jaz ljudi ki jih sploh ne poznam, ki jih vidim prvič v življenju ne pozdravljam. Pozdravim sicer npr. v čakalnici pri zdravniku ko vstopi, to je pa tudi vse.

V glavnem mi pozdravljamo ljudi, ki jih poznamo - cela družina

To pozdravljanje je pa zanimiva tema, mi živimo na vasi in sem pred časom na svojem blogu prav mela debato o tem. Ker sva z malo hodile na sprehode in se mi je en dan zgodilo, da skor nihče, ki sem ga srečala ni pozdravil. pa to mamice in babice, ki so imel otroke zraven. Če ne učiš z zgledom kako pa boš .

Ker drugače se tu poznamo med sabo, če ne drugače srečuješ ene in ste ljudi večinoma. In je logično, da pozdraviš. Moj dragi je prav vztrajen, je tud mentor gasilcev in večino otrok vsaj na videz pozna. In on nalašč vedno ko jih srečamo, dober dan prav na glas. Pravi, se morejo naučit. In ene je res sram, kar vidiš kako zlezejo dol. Drugi pa sami že od daleč pozdravljajo. Tako ,da otroci so si tak različni, enim je to res težko. Samo starši smo tisti, ki jih učimo in če gremo mi mimo ljudi ,pa nalašč pogledamo stran, kako potem pričakujemo od naših otrok ,da bodo pozdravljali?

_____________________________

ti si najlepša pesem življenja mojega...