Prosim za kakšen nasvet,ker jaz sem tako zelo žalostna zaradi sebe.
Stvar je v tem, da zelo hitro znorim nad hčerko, ki je stara slabe 3 leta.
Primer danes zjutraj,...Se oblačiva. Ko sem ji želela umit zobe se je nagnila vstran in ni dovolila. Nisem je silila, pač pa sem ji začela umivati obrazek. Tudi to ji ni bilo všeč in se je obrnila vstran in se se začela tolčt po obrazu. Brez besed sem prijela njeno rokico in ji "pomagala" da se je udarila malo bolj. Takoj je prenehala s tepežem in je začela jokat. Seveda se ji je zdelo za malo. V tistem sem vzela ščetko in ji umila zobe.
Ko sva končali sem jo vzela v naročje in počakala da se je umirila. Spet brez besed.

Drugače zelo veliko govoriva. Vse ji razlagam,...Vedno jo na vse pripravim. Ampak kako naj krotim to svoje čudno obnašanje? Drugače je deklica zelo pridna, vse se pomeniva kako in kaj. Če česa ne želi sklenevva kompromis in na splošno bi lahko rekla, da se dobro razumeva.

Včasih mi kar "ven zabriše". Zadnjič sva hodili po cesti in se ji ni dalo, pa se je nekaj spotikala in tako,ter prosila, če jo vzemem v naročje. Sem jo vzela, vendar ful z ihto (kokr češ pa sej znaš sama hodit).Sploh ne vem kako naj reagiram ko me tak napad prime??
Kakšen nasvet mogoče?

Ja pa saj nič tako groznega ne delaš. Saj verjetno je res ni fino nosit, če je že skoraj 3 leta stara. Zna biti kar težka, a ne.
Meni je kar prav, da je starš iskren. Ne moremo biti vedno vsi dobre volje. To je pač del življenja.

_____________________________

Velika rit je velika stvar.

A misliš da si edina? Da smo vse druge supermame? Misli si. In poleg tega se mi vse skupaj, kar si naredila, ne zdi nič tako groznega.

_____________________________

Je** se mi za vse in vsakogar.
_____________________________

Meni se zdi tvoja reakcija normalna. Tudi sama reagiram z jezo, če mi trmarjenje že res prebije dno, in to je kar pogosto. Sicer na otroka ne tulim, glas pa le povzdignem. In to se mi zdi prav, vsaj zna ločit, kdaj je nekaj naredil narobe in kdaj ne. Meni se ne zdi dobra vzgoja tista, kjer starš po 20x z istim prijaznim milim glasom reče, tega se pa ne sme. Normalno, da potem otrok ne uboga.

Bi pa tudi jaz včasih želela pri sebi več potrpljenja.

_____________________________

Anžetko Bosopetko in Sarica Košarica :D

Ojla,
včasih pride tak dan, mogoče pa je vpliv polne lune?

Zadnjič sem gledala neko oddajo, kjer so govorili, da če otroka ukregaš, ga moraš čez čas objeti in mu povedati, da ga imaš rad, ker otroci včasih razumerjo narobe in je to dobro zanj za vnaprej.

Sicer pa lev76, kako ti naj ne bi ven zabrisal, ko pa čas teče tako hitro naprej, včasih so naši starši hodili prej iz službe, skuhali doma kosilo, z nami naredili nalogo, se z nami učili, šli z nami na sprehod, ...., sedaj pa starši hodimo domov v poznih urah. Ko pa pridemo domov pa samo hitimo, da otroka peljemo na kakšen šport, ki ga rad igra, pripravimo obleke za vrtec in službo, kaj na hitro skuhamo, ... in tako nam že zmanjka čas še za kaj ... in to pride preobremenitev samega sebe in ti tako rečeno malo, kot si tudi ti rekla "ven zabriše".

Drugače pa pomaga tudi, ko pride do takega trenutka, da začneš šteti do deset, da se saj malo pomiriš.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Jaz tudi.

Pa vem, da bi mogla najbrž manj komplicirat, pa ne morem iz svoje kože. Pa tudi pri meni je ralično. Kakšen dan "preživim" več, kdaj pa kar nekaj.... UF.

Še ena, ki se ji občasno "odpelje".

Ampak zdaj pač preden se mi "odpelje" mal zajamem sapo, še enkrat premislim in potem bolj umirjeno odreagiram. Se navadiš z leti

_____________________________

Mirna - 19. 12. 2003
Zarja - 30. 10. 2006

ooo sam da nisem osamljen primer

Tudi jaz vem in se zavedam, da nisem super mama. Samo našega 3-letnika pa ne nosim na sprehodih - o ne, je pa pretežak, imam pa svojo hrbtenico rada  In to on točno ve. Če gremo recimo na sprehod skupaj z babi (mojo mami) bo po 500 m "omagal" in bo: babi, nesi me. In seveda babi horuk v naročje in ga nese, mali se mi pa smeji, češ, glej, ona me pa nese  No, pa seveda pri možu dela isto. Ko greva mi2 sama, bo prehodil tudi 3 km, brez da sploh pojamra, da ga noge bolijo in da naj ga nesem. Tako da mogoče bi bilo pa fino, da hčerki obrazložiš, da je pač že tako velika in težka punca, da je ti ne moreš več nosit, ker te bo drugače bolel hrbet. In da če je potrebno, če je utrujena, da se raje ustavita in počivata. Saj pri 3 letih otroci že marsikaj razumejo, sploh če hočejo.

Oh,kaj boš pri meni rekla??? Moja Ula je trmasta,da je joj. Včasih se dere kr tko brez veze,kot bi jo iz kože dajali,ker ni po njeno. Dobesedno bi jo na pol prelomila(tako rečem),ko ima svoje izpade.
Pa komaj mi je preživela(ker se je tok zgodaj rodila) in včasih me spravi tako iz tira,da sem čisto preč. Jst ponavadi jo pošpricam z vodo. Malo zaleže...ampak res malo. Ni kej. To obdobje bomo morali dati skozi.

_____________________________

* na žalost , štirje jurji so že tukaj.....smrk*

Sem jaz tut enkrat spraševala nekaj podobnega kot ti... Meni je pomagalo, da sem ugotovila, kaj me v resnici meče iz tira-se je ponavljal en vzorec iz mojega otroštva... (men je recimo dvignilo pokrov takrat, ko sem se čutila stisnjeno v kot, nemočno;če nekdo nekaj zahteva od mene, jaz pa se počutim tako, da to MORAM naredit) Zdej ene boste rekle, da sem zakomplicirala u nulo, ampak meni je res pomagalo, da sem omilila svoje izpade (čeprav jih že prej ni bilo bogve kako veliko... pa vseeno preveč za moje pojme...) Sem pač človek, ki rabi analizirat stvari.
Drugače sem pa ugotovila, da sem pač kolerik in koleriki imamo pač to lastnost, da nam hitr kej dvigne pokrovko in nam jo prav tako hitr tut spusti nazaj. Imamo to nalogo v življenju, da se naučimo to mal brzdat, predvsem zato, da po nepotrebnem prevečkrat ne prizadanemo drugih. Sam se je pa potrebno istočasno tut sprijaznit s tem, da pretirano miren ne boš po vsej verjetnosti nikoli v življenju. (no, pa povejte, če nisem pametnih stvari odnesla od vaših nasvetov, ki ste mi jih dale takrat, ko sem spraševala podobno... )

Ojla, jaz bi pa še iz drugega zornega kota tole komentirala. V bistvu se ti trmaš in svojo jezo izražaš z molkom. Moja mami je delala točno to in moram reči, da je za otroka to zelo boleče. Moja sestra je večkrat komentirala, da so jo manj boleli očetovi udarci kot mamin molk (sicer težko komentiram, ker nisem očutila očetovih udarcev).
No ampak hočem reči, da poskusi najti kakšen drug način, da izraziš svoje nezadovoljstvo nad njenim početjem - do česar imaš vso pravico! Sicer to verjetno ni lahko - tudi jaz imam s tem probleme, ker sem pač prevzela mamine vzorce obnašanja, ampak nekako vidim, da kujanje ni ustrezna reakcija, ker v bistvu v sebi tiščiš svojo jezo namesto bi jo izrazil navzven.

Jah, včasih pride tak dan.....jaz je udarila nisem še nikoli, zavpijem pa včasih čisto preveč in mi potem ni vseeno, imam pač tak dan, ko nimam živcev npr. lazit za njo, ko hoče kar naprej lest po stopnicah ali pa kaj podobnega. ....včasih sem preveč živčna, pa ko imam veliko stvari v glavi, pa veliko stvari za naredit in takrat ravno nimam veliko potrpljenja znjo in se mi kakšen spordslaja za trenutek naredi, pa kaj morem, haval bogu nisem edina....

_____________________________

Atijeva gosenica in mamin sonček je naša Tinka, zdej pa imava še malega princa Ožbeja.