Čao, mene pa zanima ali se je že kdo znašel v takih čudnih občutkih kot jih imam jaz včasih. In sicer opazujem svoje starše, svojega fanta in pomislim pri sebi kdo so ti ljudje, kako smo povezani...počutim se odtujeno...pa čeprav je med nami veliko ljubezni...ne vem kako naj drugače opišem to čudo

Zara, ne vem če lahko to tako poimenujem-odtujenost. Včasih jih dobesedno opazujem s takim čudnim občutkom, glede tega kdo smo, kako smo povezani, ne glede ljubezni ipd. ampak drugače v koreninah

Ne sekiraj se nisi edina. Tudi jez sem se že kdaj zalotila ko sem razmišljala tako kot ti. Nič posebnega.

Zanimivo. Ko bom o tem razmislila, bom celo odgovorila. Ampak res. Ste se kdaj vprašali, kaj nas ljudi povezuje? Dobro, ljubezen ... ampak ....

_____________________________

Je** se mi za vse in vsakogar.
_____________________________

Mah, včasih je tudi meni vse skupaj čudno.
Potem se zgodi, da srečaš skoraj tujca in naenkrat oba začutita, da si lahko zaupata.In mi postane všeč...Eh, preveč je za filozofirat

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Nalin hvala za spodbudne besede. Povej, ali ta pogled sprejemaš čisto kul ali te navdaja kdaj s strahom? Jz kr razmišljam, da to ni prav, da me nese v taka globoka razmišljanja, da to ni nekaj vredu.

Verjamem, da si kaj ugotovila. Verjetno zanimivosti, jz sem pa taka prpa, da bi me pomoje bilo samo strah, da bi potem preveč razmišljala o tem. Vem, da smo z vzrokom skupaj, tu v tem življenju...pa še milijon takih skritih stvari...pa jih ne bi rada vedela, ne bi rada razmišljala drugače, kot to da sta starša, ki sta mi dala življenje in to je moj partner v dobrem in slabem. Brez tiste "filozofije".