Moj 16-mesečni sin je zdaj že trikrat prišel iz vrtca bodisi pogrižen po rokici bodisi poščipan po hrbtu bodisi z rdečino, ker je padel na čelo in nos. A je to normalno, se pravi, se pač dogaja, ali bi morala vzgojiteljico posebej opozorit, naj bolj pazi. Padel je, ko so šli na sprehod, ok, to mi je še nekako sprejemljivo, ampak glede ščipanja in grizenja pa ne vem. Tudi moj sin se je v vrtcu navadil, da kar tepe ljudi, prej tega namreč ni počel, ko sem rekla, naj me poboža. A naj bi to minilo, se pravi, da je le faza pri tamalih al kako? jih je pa 6 v skupini z eno vzgojiteljico (družinsko varstvo v sklopu vrtca). Verjetno je za našega malega še toliko težje, ker joka zjutraj ob odhodu v vrtec in je ves dan bolj siten, se me drži kot klop, tako da mogoče izraža čustva na tak način.

Tudi naša tamala je, ko je začela hodit v vrtec (14 mes.) spremenila obnašanje.
Samo se je tepla,če smo bili na kakem igrišču, je vsakogar ki se ji je približal(ali je bil star leto ali 3)udarila.
Ampak kmalu je minilo,lepo smo ji razlagali, da se ne sme,da to otroke boli,.....
Takrat sem malo omenla vzgojiteljici to spremembo obnašanja,pa mi lepo razložila,da je to čisto normalna reakcija.
Ko je otrok doma in ni tolko v stiku z drugimi otroci je bolj umirjem oz. se najbrž ne tepe,pol pa ko začne obiskovati varstvo ali vrtec sigurno kdaj dobi kakšno od vrstnika zato pol na začeku tebe vse poprek zaradi samoobrambe,ampak to se sčasoma umiri,seveda z lepimi besedami.
Tudi naša je prišla kdaj pa kdaj popraskana in ugriznjena ,samo sem zmeraj dobila, ko sem jo prišla iskat obrazložitev vzgojit. kaj se je zgodilo.
Če pa nebi dobila nobenih razlag, in bi se to ponavljalo,bi opozorila vzgojiteljico,če je lahko malo bolj pozorna,vsekakor pa nebi delala kažina v vrtcu,le opozorilo.
lep pozdrav,pa čim manj ugrizov

Tudi jaz sem se večkrat vprašala ali je to normalno. Imam podobne težave z mojim dvo letnikom. Domov prihaja pogrižen, poščipan, spraskan ipd. Vedno, ko je tako, stopim do vzgojitelce in se pozanimam kaj in kako, pa vprašam, če se tega res ne da preprečit.
Moti me to, ker se vse to vrti okrog enega fantka, skratka vedno isti, ki je agresiven do vse skupine.
Po drugi strani malo poznam njegove starše in vem, da se trudita, da bi to preprečila, tako da niti ne vem kaj bi lahko naredila.

ko otrok pride v novo skupino se skuša morda najprej na nevsiljiv način prikopati do stvari s katerimi bi se igral, če ne gre si seveda to izbori tudi s tepežem, grizenjem, ščipanjem.
doživela sem veliko primerov in vem da se tega v stotinki sekunde ne da preprečit, četudi jih je v skupini samo 6.
1.otroci se med seboj šele spoznavajo.
2.vzpostavlja se nek recimo temu sociogram, nekateri so v ospredju želijo vse zase, pozornost, igrače, prvi bit npr. v škatli in to je samo njihovo in od nikogar več, kar je glede na razvojno stopnjo otrok razumljivo, saj so še egocentrični
in se strinjam z glen ki pravi:
Ko je otrok doma in ni tolko v stiku z drugimi otroci je bolj umirjem oz. se najbrž ne tepe,pol pa ko začne obiskovati varstvo ali vrtec sigurno kdaj dobi kakšno od vrstnika zato pol na začeku tebe vse poprek zaradi samoobrambe,ampak to se sčasoma umiri,seveda z lepimi besedami.
ni pa to pravilo, da se vedno tako začne, seveda
verjetno se vzgojiteljica trudi, da bi se to prenehalo, upam pa da ti tudi razloži kako in kdaj je do tega prišlo (mimogrede, ko sta vlekla za igračo...)
drugače je pa to res normalna reakcija, res
se bo končalo, morda kmalu pa bo čez pol leta spet izbruhnilo, kdo ve
ne bi pa preranoma delala panike
drugače pa te popolnoma razumem in si človek včasih reče, joj tale ... zakaj..., ja pa ravno mojga je šel ugriznit...in nič ne moremo tako pač je, ampak bo bolje ... kmalu
srečno

Verjemi, vzgojiteljice ugrize zelo težko preprečijo, saj ne vedo, kaj se dogaja v otroških glavicah. Je pa to zelo neprijetno in boleče tako za otroka kot tudi za starša, ko pogleda svojega otročka in vidi sledi zobk na njegovi kožici.

Tudi naš je tretje leto v vrtcu dobil tak ugriz na lička, da se mu je poznalo še 14 dni po tistem. Pa je vzgojiteljica sedela zraven mojega otročka in tistega majhnega "kužka", kot smo ga v šali poimenovali. Ta "kužek" je bil za več kot leto dni mlajši od našega, pa tudi manjši po velikosti.  Ampak imamo ta problem, da se naš ta veliki sploh nič ne brani in nikogar, ampak prav zares nikogar, ne udari nazaj.

Meni se je pa ob vsakem pogledu na njega trgalo srce.