Pozdravljeni!

Zanima me ali ste imeli v času študija krizo? Govorim o taki, krizi ko enostavno ni in ni pri kakšnem od izpitov šlo? Ste izgubili voljo, obupali, niste šli na noben razpisan rok potem, ker ste imeli v glavi da ¨ne zmorete¨? Ali se je komu kaj podobnega zgodilo?
Sprašujem zato, ker sem sredi študija in mam krizo, pa nekak kljub ¨pametnim¨ nasvetom ne vem kako dalje, a vem DA MORAM. Bi bila vesela, če bi kdo opisal in pripovedoval o svojih izkušnjah glede učenja, v času študija. Kako ste zvozili, ko je bilo res hudo?

hvala

Iz mojih izkušenj... kriza je tako velika kot je velik zalogaj pred tabo. Lahek izpit - ni krize, vse težji je izpit, večja je kriza. Ko je zalogaj prevelik in ga skoraj ne zmoreš... obstaneš.
Na dodiplomskem študiju sem imela manjše krize in sfurala (ko sem imela dovolj, sem tri noči bedela in delala in je šlo), na podiplomskem so bile manjše krize, ker mi je bil študij všeč, zalomilo se mi je pa pred piko na i . Trenutno imam tako krizo, da imam cmok v grlu in se prepričujem, da bo šlo, da si zaslužim itd, ne vem pa kako bom zvozila eno leto groznega tempa ob vročinah mojih otrok, bruhanjem,... tudi delodajalec pričakuje vedno več od mene, naj bi se še selili, jao... Sem pa na tem, da začnem in ugriznem v jabolko, kakrkoli pač bo.

Mislim, da slej ko prej pride kriza med študijem- pri enih malo večja, pri drugih malo manjša.
Trenutno sem na malo več kot polovici študija in se je pojavilo tako ravnodušje tam okrog novega leta. Tudi večina mojih sošolcev in sošolk pravi, da letos sploh ne najdejo nekega zagona za učenje in se sploh ne morejo spravit za knjige. Trenutno sem odklopila za 2 tedna in v naslednjih dneh se moram brcniti v ponovno učenje (zaenkrat še nimam problemov, da bi izpuščala izpitne roke).
Semi zdi, da je treba razčistit v glavi, da MORAŠ NAREDITI. Vem, je težko, ampak je treba iti naprej.
Nimam nekega pametnega nasveta.

Hja...
Problem je v tem, da to ni več samo moj problem, ampak problem družine- partnerja, otroka, vseh prisotnih staršev in očitno prijateljev in kolegov. Totalen pritisk!!! Vse skupaj traja že kr nekaj let. Sedaj na sredini pa nekak ne vem kako bom opravila izpite iz treh predmetov. Enega opravljam ali bolje rečeno vlečem že 3 leta. Včasih se mi zdi, da je samo še huje, ko pogovor nanese na moj študij. Pogosta vprašanja na točno dotične izpite mi žrejo živce. Nočem se pogovarjati o tem. Partner me pusti pri miru, ker ve kako je. Vsi ostali pa vedno eno in isto- Dej že nared ta študij, pa boš dobila službo. Jaaaa veeem! Ampak ne vem kako bom sfurala tiste 3. Služba bo res, sam.... Groza me je. Nekak se mi zdi da sm kr zašla.

žaži poskusi narediti načrt, do kdaj nameravaš kakšen izpit opraviti.
Moja sestra je tudi imela eno krizo (tudi osebno, ne samo s študijem) in vleče diplomsko nalogo že 2 leti! Potem sem jo začela malo potiskat, najprej ni in ni mogla narediti koraka naprej, sedaj pa je v zadnjih 4 mesecih hitro napredovala in čez 3 tedne že pričakujem, da bo oddala diplomsko v pregled.
Če boš opustila študij, ti bo lahko vedno žal in boš še celo življenje razmišljala o tem (tako sem jaz med porodniško), zato poskusi.
VEM, da je težko in so včasih snovi tako težke in obsežne, da bi se najraje kar zjokal.

pisem doktorat, oddat moram cez 6 mesecev, glede na vse kar se mi dogaja v zasebnem zivljenju trenutno sem zihr v vecji krizi kot ti. Med drugim sem tudi sama v milijonskem mestu. Vozim pocasi.

oja- že na koncu prvega letnika, ko sem ko muha padala na izpitu iz statistike!
Ko sem se prijavila že 5na izpit sem rekla, da če ne bo šlo bom pa vse poslala v tri krasne, pa je ratalo!
No sem pa na ustnem morala še enkrat, tako, da mi je pravzaprav ratalo v 6.
Torej ne obupat, ker lažje je nekaj delat večkrat sproti, kot pa čez par let, ko si že iz "prakse".,če me razumeš?

Pa veliko sreče!!

_____________________________

Kdor govori za menoj, govori z mojo ritjo!!

I saw an angel become the devil
Still they look pretty good hand in hand
Well baby, I don't need any of them
Heaven nor hell
Volbeat!!

Jaz sem krizo prebrodila s tem, da sem se fokusirala na to kako bo ko bom študij zaključila. v času krize sem bila totalno psihično sfrustrirana predvsem zato ker mi je študija visel za vratom, vsakič ko sem se spomnila me ji je šlo na bruhanje. No in je šlo. pa zadaj si cilje, glede tega kdaj se boš učila, na katere roke boš šla ipd. In ne spreminjaj ciljev kar pomeni da si naredi točen plan jaz sem ga naredila za vsak teden posebej skoraj po urah. Je pa bila zadeva pri meni sledeča, zaključevala sem magisterij, bila sem noseča, doma sem imela že majhnega otroka in v službi sem imela ooogromno dela. Moj cilj je bil, da magistriram pred porodom in mi je uspelo...magistrirala sem na prvi dan porodniške ;))). Pa še to ko končaš se ti pa res odvali kamen....

sama sem si plačala študij, in ker nisem imela denarja, sem si za vsak izpit posebej rekla, da moram čim prej vse naredit, preden mi denarja zmanjka oz. ga bom rabila več.
Nikoli nisem odnehala, saj sem si vedno rekla,že od prve plačane položnice, da jim tega težko prigranega denarja ne mislim šenkat.

Pa sem naredila. povprečje sem imela sicer 9,02 vendar sem kljub temu morala en izpit iti delat 3x. V tretje se več nisem nič učila, ker nisem imela volje, sem se pa začuda na 3. izpitu vse spomnila in ga pisala zelo dobro, kljub 2 padlim prej.

Samo voljo in cilj moraš imeti in verjeti vase.

Jaz te popolnoma razumem. Sem sama trenutno na tem. Še 5 izpitov do konca, meni gre pa dobesedno na bruhanje. Ko pridem in službe in vem da se moram še učiti, se počutim ko pobrtetnik, ki ga moraš dobesedno siliti v učenje!
Nimam nobene volje. Tako mučno kot mi je sedaj mi ni bilo nikoli na faxu. Zadnje čase veliko razmišljam, da bi pustila fax. Ob enem pa pomislim, da bom toliko denarja vrgla stran. Študiram ob delu.
Skratka recepta ne poznam, ti pa lahko samo rečem, da te razumem.

Študirala sem izredno (plačala študij) , takrat še brez družine. Tako, da nekega bremene zaradi drugih nisem čutila. Sem pa čutila vsak obrok šolnine .

_____________________________

Najina Uš : staršem prijazen otrok.

Če lahko rečem , sem imela nekakšno krizo že takoj v prvem letniku faksa po srednji šoli...Zaradi sto in enega "nepremostljivega" razloga sem vrgla puško v koruzo in pustila študij....Le tega sem se potem spet lotila ob družini ( mož, dva škrata-1 in 3 leta), zidanju hiše in službi....Že v startu sem imela takšno voljo za gore premikat...Malo zaradi tega, ker sem si študij financirala sama, večinoma pa zaradi tega, ker sem delala v tako neznosnem kolektivu, da mi je končanje študija predstavljalo neko luč na koncu tunela....seveda so bile vmes prisotne krize...posebej me je zagrabilo vsako leto takle čas...prvi sonček, toplo vreme, prijetni dnevi....jaz pa za knjigami....lahko bi rekla, da me je v času študija s prihodom pomladi namesto pomladanske utrujenosti vsako leto zagrabil študijski lenoritis in brezvoljnost...K sreči sem imela na faksu dobre kolege in kolegice, s katerimi smo drug drugega brcali v tazadnje, kadar je kdo preveč popustil...Ves čas sem se zavedala, da moram riniti skozi študij skupaj z drugimi, ker bom drugače kot " samotni jezdec"vse skupaj pustila oz. odložila za nedoločen čas....Meni je ob krizah največ pomenila družba s katero smo skupaj trepetali in se potili pred izpiti, pa tudi predstava o moji boljši poklicni prihodnosti ( tako kot je že ena napisala), ko bo študij za mano....
Verjamem, da ti gre na živce vsak, ki ti skače po glavi zaradi študija...meni bi tudi šlo....žal tisti, ki niso nikoli bili na tem, ne razumejo, kako se že sam v notranjosti žreš, ker imaš nekaj nedokončanega...Najverjetneje, pa te hočejo s temi spraševanji in tiščanji vate nekako zbuditi in spodbuditi, da se zadeve spet lotiš in jo končno izpelješ....Ne razumejo pač, da boš stvar končala takrat, ko se boš odločila pri sebi...le takrat bo tisti pravi čas...nikoli prej ali kasneje...pa če se drugi postavijo na glavo...

Sem imela tako krizo ja in to tako dolgo, da sem si vmes družino ustvarila. Dolga leta sem vlekla samo en izpit in diplomo, no zdaj sem tik pred oddajo diplome v pogled. Najhuje je kakor opisuje žaži tisto pričakovanje, tisto spraševanje, kdaj boš končala. In skoz nekaj visi nad tabo, jaz že čisto bila živčna zarad tega. Zdej sem bolj mirna ko vem, da bo. Da sem na koncu.

Na faksu sem imela vsakoletne krize med oktobrom - aprilom, ko mi običajno ni uspelo naredit nobenega izpita v 1 roku in vsak neuspeli poiskus me je še bolj zabil . Marca je prišlo zavedanje, da ne bom izdelala letnika, pa še brez počitnic bom, če ne bom pljunila v roke in tako sem jih od aprila - julija delala za šalo malo. Ne vem, spomladi mi je učenje šlo ful v glavo, koncentracija je bila večja. Pa ful mi je sedlo učenje zunaj - terasa/balkon, dvorišče, park, tut na bazenu in na morju. Mal sem piflarsko izgledala, ampak ej, koga briga!
Ti priporočam, res, boš vidla, da če se te lepe in sončne dni vsedeš s skripto in zapiski nekam ven...dam roko v ogenj, da boš takoj nardila en izpit in nato se bodo ostali delali skoraj sami

Ampak verjetno imam jaz tak "stil učenja" v genih, ker sem tako delala tudi osnovno in srednjo šolo. V začetku leta bolj klavrne ali celo porazne ocene, spomladi pa 3,4, 5 za šalo malo . Seveda je končni uspeh trpel, pa kaj. Doštudirala pa vseeno sem

Ajde, zdej pa nehej jamrat pa forume brat, vzemi knjige in marš se učit!






...peesda, pravopisnih napak pa tolk, kt da sem prvi razred preskočila.

< Sporočilo je popravil TomTaylor -- 21.3.2012 15:30:05 >

_____________________________

Nihče vam ne more dati več, kot vam jaz lahko obljubim.

aja, ti imaš še družino zraven.. Sem šele zdej šla prebirat vse poste...Priznam, tukaj je res malo težje, ker se ne moreš it učit, takrat ko te prime, da bi se, ampak takrat ko imaš čas - takrat je pa koncentracija že na psu običajno. Kaj pa če probaš delat ene take kratke cilje - ne vem da si določiš roke za vsak izpit in ko jih uspešno izdelaš zato s kakim izletom/dobrino nagradiš sebe (svojo družino). In tako naslednjega...Nekako moraš samo sebe motivirat, počasi in za vsak korak posebej. Tisto "daj diplomiraj, da boš dobila službo" je dandanes čista utopija, saj to veš, zato pa nimaš nobene volje. Ampak! Vedi, da se časi spreminjajo in mogoče boš čez leto ali dve močno iskan kader. Zato se je vredno potruditi, ker še nikdar nisem slišala nekoga, ki bi rekel, da mu je žal, da je študiral in diplomiral. Slišala sem pa OGROMNO takih, ki jim je bilo žal, da študija niso dokončali. Upam, da ne boš med slednjimi.

_____________________________

Nihče vam ne more dati več, kot vam jaz lahko obljubim.

Koook odleže k prebereš ali pa slišiš, da nisi edini k si mal zabredu, ampak se to dejansko dogaja marsikomu.
Glede službe pa... nekak je zadeva taka, da po vsej verjetnosti služba BO. Študiram namreč eno izmed smeri v zdravstvu (ni nega). In bi, po mnenju drugih mogla že zato biti zelo motivirana. Ja... tut to vem.
No ne morš verjet...pravkar je prišla sestrična od mojga partnerja na obisk (drugače kirurginja) in prvo vprašanje je bilo- Se učiš? Aaaaaaaaaaaaaaaaaaa! Grem dol z računalnika