Tako dolgo sem v sebi zadrževala neke stvari, ki me težijo, da je enkrat moralo privreti na dan.
Odkar mi je umrl ati ( pa to ni izgovor, da ne bo pomote), se mi samo nabira. Najprej se nisem mogla zjokati zaradi otrok. Potem je zbolela mama in sem seveda žalost in potrtost zadrževala v sebi zaradi nje. Poleg atijeve smrti se je pri nas doma v lanskem in letošnjem letu zgodilo grozljivo dosti negativnih stvari,ki še bolj povečuejjo mojo duševno stisko.
To, da sva oba z možem brez služb,  potem mamina bolezen, ki mi tudi povzroča skrbi in težave, pa še vse ostalo, od nesreče, do težav pri renoviranju hiše,.....vse skupaj je pripomoglo k temu, da mi je danes enostavno počilo.
Povod je bila pesem, ki je skoraj dobesedno opisovala življensko pot in zaključek le te mojega atija.  Rodil se je v Liki, živel v Dalmaciji, kamor je rad zahajal in potem.....ta pesem opisuje točno to, posmrtni povratek duše v rodno Liko in Dalmacijo. Pevec uporablja besede,ki jih je moj ati tako rad izgovarjal, z istim naglasom, z istim pomenom.
Spet se sprašujem : ZAKAJ??? Zakaj nas mora usoda udariti ravno tam, kjer nas najbolj prizadene?
Ko sem bila danes na pokopališču se nisem mogla zjokati,ker je bil a z menoj najprej mama, potem hčera.
Doma pa so solze kar stekle in lile in lile.

V tem času moram skrbeti za skoraj vse pri hiši sama: hiša in popravila, mama in njena bolezen, otroci, gospodinjstvo,...saj imam moža, ki pomaga, a mama enostavno vključuje bolj mene kot njega, nekako ne najdeta skupnega jezika in potem sem jaz preobremenjena. Z mamo pogovarjat se je zelo težko, ker določenih stvari enostavno ne razume.

Enostavno bi rada izpregla, pa ne morem in ne smem.

Bojim se, da sem s tem,ko sem otroke nagnala proč od sebe, ker nisem več mogla zadrževati napetosti v sebi, motilo me je namreč vse, od šepeta, do njihovega smeha, do igre, vse, vse,....prizadela te njihove nežne duše.

Kako jim naj to pojasnim? Kako,ko vem, da tudi oni še vedno trpijo in ne razumejo,da dedka več ni in ne bo???

Ne mi zamerit, da sem se izpovedala, prosim pa tudi, ne me obsojat in napadat.

Te  čist razumem, imam podobno zgodbo kot ti,Glej, živi za svojo družino, ta ti je ostala do konca tvojega življenja, mogoče vas bo vse skupi samo še bolj zbližalo...samo ne pustit, da te izdajo živci, ker če si sama ne boš znala pomagati, ti tud razne Th ne bodo....drži se....
Nati

Normalno je, da si takšne volje, ker se je vsega nabralo preveč naenkrat! Normalno je, da si živčna, da ti gre vse na jetra, celo otroci, njihova igra in smeh...normalno je tudi, da ne razumejo smrti dedka, a jo ti razumeš? No, hočem povedat, da so tvoje reakacije v takih okoliščinah še preveč običajne!

lpk

_____________________________

This will take some time depending on
your operating sistem and hardware.
(plačano oglasno sporočilo).

saj bo kaj naj rečem drugega
za dežje vedno posije sonce
Upam da ni preveč osebno ampak sm enkrat zasledila da imaš ti s.p in mož tudi- a ste jih zaprli?

Vem, da bo,ampak do tja je treba prit!
Sicer pa...zakaj anonimna???  A mi ne moreš odgovarjat kot na 4 oči?

Miška, žal mi je da te je udarilo po hrbtu, ampak tako je, vedno pride za nami. 
Priporočam ti, da se večkrat odmakneš stran na samo in tam z-jočeš, z-dereš... oz. karkoli, ki bi ti pomagalo dati to ven iz tebe.

Glede otrok pa menim takole: s tastarejšimi, ki bi kolikor toliko razumeli jim na lep način povej, da si se slabo počutila in da nisi ne jezna, ne nič na njih. S tamlajšimi pa isto, vendar na bolj razumem način.
Pomaga pa že če jih boš objela, jim rekla "oprosti in rada vas imam".

Sej bo, boš vidla da bo, mora bit!

Pogumno in drži se!


_____________________________

"Fake it until you make it."
Sweet Like Chocolate

Hej Miska. Te cisto razumem in ti povem, da te obcudujem, ker tako furas 6 otrok, pa imas se kljub temu dovolj energije, da zmores ostalo. Jaz sem ze ob dveh tako zelo utrujena. Vsak je samo clovek in vsakemu se kdaj v zivljenju zgodi, da je vsega enostavno prevec. Stvari se nalagajo, potrpis, pa spet potlacis, pa potrpis.. Dokler enega dne ne poci in se sesuje sistem. Privosci si kaksno sprostitveno kopel, malo se razvajaj, koliko ti pac cas dopusca. Bos vidla, zelo hitro bo posijalo sonce.. Posiljam ti en pomladanski zvoncek in veliko pozitivne energije.

_____________________________

Gospa sem.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Radha, saj jokam tudi kadar so otroci ob meni, ne skrivam čustev pred njimi. A kadar jokam jaz, spomnim še njih na to, kaj so izgubili z dedkovo smrtjo, pa so potem še toliko bolj žalostni. Trudim s epač, da jih čimmanj obremenjujem in da jim ne kažem svoje potrtosti.

Vsem skupaj pa hvala za lepe besede, zelo pomaga,kadar te kdo razume

Draga Miška,
očitno je ta pomlad za več nas čas, ko se nam stvari naberejo...deliva si podobno usodo - obe sva pred kratkim ostali brez najboljšega prijatelja - očeta..potem so tu še vsi ostali problemi..kot je rekla že ena prej: ko si mi povedala, da imaš šest otrok si v meni vzbudila veliko občudovanje...To, da se nisi mogla izogniti izlivu čustev in solz si ne štej k srcu..ko se meni kaj takega zgodi se enostavno vsedem v avto in nekam odpeljem - sama in se tam zjočem..tako želim prihraniti otrokoma, ki sta tudi v kratkem času izgubila dedija in babiko, da se ne sekirata kaj mi je..danes je že bil en tak dan..pa sem šla na mamin in očetov grob in se zjokala do onemoglosti..še enkrat: ne sekiraj se, si samo človek z velikim srcem in si samo človek, ki se mu včasih nabere vsega preveč..

Nisem vernica, ampak enostavno ti ne morem napisati drugega kakor ta stavek:
"Bog nam naloži točno toliko, kolikor je prepričan, da smo sposobni prenesti."
Posledično to zate pomeni, da te ima za močno žensko. Obe sva do vratu v dreku, takorekoč, ampak na tvojem mestu bi se pa meni že gladko scufalo. Vsaj tako se mi zdaj zdi. Tako, da ti lahko samo čestitam, da zdržiš.
Vem... slaba tolažba...

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Miška, res imaš težka bremena nad sabo. Zato se kar zjoči, kadar bi se rada, kadarkoli čutiš potrebo po tem, da daš žalost in skrbi ven iz sebe. Če bi rada jokala, jokaj, če bi rada vpila, vpij, če bi rada objela otroke, jih objemi,... Naredi tisto, kar čutiš, da moraš v tistem trenutku. Sedaj je težko, zate, za mamo, za moža, za otroke, ampak s časom se bodo stvari izboljšale, zagotovo, in še opazili ne boste, kdaj se bo to zgodilo. Tvoj oči bo pa vedno z vami, v vaših mislih in spominih.
Si veliko bolj močna, kot si misliš, te občudujem! Srečno!

Tesko je ce moras nositi vse breme na svojih plecih. Poskusaj da ti kako pomagajo tvoji otroci, kar se tice dela po hisi in okrog hise. Drgac pa ti lahko recem le, drzi se.. ker tvoj trud bo poplacan. Mogoce ti je tesko, a poskusi se razvedriti mogoce tako, da gres na kavo s kako prijateljico, ali pa mogoce kaka aerobika, ali kaj podobnega... kjer nebos mislila na vsakdanje tegobe in skrbi.

Veš kaj, Miška, jaz te pa OBČUDUJEM, od kar te poznam tukaj na forumu. Da si sposobna furati tako veliko družino, pa z vsemi problemi in težavami, ki te spremljajo zadnje čase, kapo dol pred tabo.

Preživljaš zelo težko obdobje in ne pričakuj od sebe, da boš kot trdna skala. Saj si vendar človek s čustvi. Dopusti si jokati, kolikor potrebuješ, objemaj svoje bližnje in jim povej, kako jih imaš rada in da si vesela, da ti stojijo ob strani. Ne odrivaj v žalosti otrok stran od sebe, pokaži jim, da so smeh in solze, radost in tegobe del življenja. In da, ne glede ne ta, kaj nas doleti, moramo živeti naprej, slediti soncu.

Če boš pa vso bolečino samo tlačila v sebi, bo samo še bolj bolelo in dalj časa bo trajalo.

Miška, radi te imamo

_____________________________

Naj bo lep ta dan, bodi nasmejan:)

Punce hvala za tolažbo in nasvete!
A veste kako pravijo : jokati je treba znati, ne pa da spustiš teči dve,tri solze,potem jih pa na silo zaustaviš?

No,kakorkoli je že, mene oz. mojo družino si je nekdo prav lepo privoščil. Poleg vsega kar me že itak teži, mi je bratranec sporočil, da mi je umrl stric. In to v Beogradu. Zdaj pa...ali naj grem glede na to, da so bili oni v tako številnem številu na atijevem pogrebu, ali ne??? Nekako ne morem pustit mame same doma, sama ne morem it, pa še stane dosti taka pot in vse skupaj. Saj vem, odločit se moram sama, nejmu ne morem pomagat, pogrešali me tam itak ne bodo,...če pa bi ati še živel, bi pa šla z njim

Kdaj bo konec teh mor?

< Sporočilo je popravil MISKA01 -- 23.3.2006 14:33:40 >

"Torej, joči dokler te boli in se še nisi pripravljena premakniti a ne joči predolgo, ker je nevarno, da bo svet odpeljal mimo tebe..."

Miška.....tale misel mene trenutno zeloo potolaži!

Verjemi....vseh mor je enkrat konec..........in tudi tebi, tvoemu možu in vsem otrokom bo slej ko prej posijalo sonce!

 Drži se!

Ej miška01 pridejo tut taki dnevi. AMpak kar nas ne pokonča nas naredi močnejše. Ko začutiš da želiš mir, pa le pojdi ven, saj otroci ne razumejo, da morajo biti tiho kot miške

En velik zate!