Verjetno to ne sodi ravno na ta forum, vendar trenutno je ta forum edini prostor, kjer lahko povem, mogoče najdem kakšne besede tolažbe... sem v 22. tednu, nosim fantka in se ga zelo veselim, vse bi mu rada dala, pa mu lahko trenutno samo eno veliko žalost. Vem, da bi moral ta otrok biti svetla točka mojega življenja in ne morem opisat, kako se obtožujem, ker jočem, ker sem žalostna. Ne bom razlagala ravno v podrobnosti, je pa vzrok vsega tega, da ne poznam več človeka, ki je oče mojega otroka... zanj sem samo še smet na tem svetu, nima kančka srca, ni mu mar zame, za tega otroka... Saj verm, da mi ne morete pomagat, mi je pa lažje, če lahko napišem, vsaj delček te bolečine delim še s kom, ker trenutno res nimam nobenega, na katerega bi se lahko obrnila. Res se bojim, da s tem škodim svojemu otroku. Ne vem, kaj je bolje, da tiščim u sebi al da se pošteno zjokam....

Zelo mi je žal zate in usodo,ki te je doletela.Ti se kar zjokaj in jokaj,tako da boš vsaj del bolečine zjokala iz sebe. Verjamem,da ti bo vsaj malo lažje.
Glede partnerja pa nimam besed. Na žalost je takih zgub še zmeraj preve na svetu. Sedaj,ko bi moral biti ob tebi in bi se morala skupaj veseliti,te pusti na cedilu. Ni te vreden,raje glej v prihodnjost zase in dojenčka,ki bo kmalu v tvojem naročju.
Srečno!

Sočustvujem s teboj. Dajem pa ti čisto en preprost nasvet. Čimprej vstran od človeka, ki te ne spoštuje in ne spoštuje novega življenja, ki se razvija v tebi. Sedaj sta najpomembnejša ti in tvoj še nerojeni otrok. Bodi močna zase in za otročka in tudi zjokaj se. Včasih bolj pomaga zjokati se, kot pa vso bolečino držati v sebi. Oglasi se še kaj, da vidimo, kako ti gre.

Sočustvujem s tabo. Ti le daj bolečino ven. Huje je, če jo tiščiš v sebi. Enkrat bo itak izbruhilo in takrat ima lahko še večje posledice. Moški pa so res zgube. Nimajo kančka vesti. Drži se, vse bo še dobro. Le času pusti čas.

< Sporočilo je popravil Teni RR -- 11.2.2008 18:27:22 >

Samo pogumno in ne obupavaj! Posveti se otročičku, poskusi si narediti čim lepše dneve, pojdi na sprehod v naravo, na klepet s prijateljico, v knjižnico po knjige in revije, razmišljaj o lepih stvareh. Če pa pride stiska, se zjokaj, potoži komu svojo bolečino, potem gre lažje. Čez leta boš vesela, da imaš otročička, ki bo v tvoje življenje prinesel sonce. Sem prepričana. Drži se!

Draga Anonimka, verjemi, da te povsem razumem. Oče mojega otroka je odšel en mesec potem, ko je izvedel za nosečnost, čeprav je prej cel čas poudarjal, kako zelo me ljubi in kako zelo si želi preživeti celo življenje z mano, imeti otroke z mano itd. Skratka, v enem tednu se je tako spremenil, da nisem mogla verjet, da je kaj takega sploh možno. Odšel je k svojemu nekdanjemu dekletu, zame in za tega še nerojenega otroka sploh več ne vpraša. Kot da ne obstajava. Verjemi, da vem, kako se počutiš, ker sem se jaz počutila enako. In to žalost moraš dat iz sebe. In, čeprav se mi je takrat podrl svet in sem mislila, da si nikoli več ne bom opomogla, je sčasoma vendarle postalo lažje. Zdaj sem v 23. tednu, torej nekaj podobnega kot ti in moj smisel življenja je postala ta majhna pikica v mojem trebuhu, ki postaja vedno večja in me z vsakim svojim gibom razveseli. Če se želiš pogovoriti še o čem, mi lahko brez težav pišeš na ZS.

Drži se…..

_____________________________

Kar te ne ubije, te naredi močnejšo!

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Draga anonimna!

Žalostna sem skupaj s tamo... me je kar stisnilo pri srcu ko sem brala tvoj post.

Bodi pogumna. Misli na svojo srečo, ki raste v tebi. Ko se bo rodil ta čudež, ti bo vseeno za kretena, ki te je zapustil. Ni te vreden, če tako ravna s tabo.

Razumem, da ti srce krvavi, ampak vedi, da nisi sama. Če ne drugega imaš nas na ringaraji, da se nam lahko zaupaš.

Če želiš, mi lahko pišeš na ZS.

Mislim nate!!!

Kar ne morem verjeti, anonimna in tteeaa

Jaz sem prepričana, da je vsekakor boljše, če se zjočeš in daš to ven iz sebe. Pogovarjaj se s kom o tem, tudi tukaj, če ti bo le kaj lažje. Zato smo tukaj, da si pomagamo, vsaj s toplimi besedami. Kot so punce že rekle, pojdi ven na sprehod, jokaj, kjer te ne bo noben slišal... Pa veliko božaj trebušček in misli na to, da je tvoja pikica sedaj najpomembnejša. Pa mogoče bi bilo dobro, če bi se s tteeoo dobili na kakšni kavici. Veliko lažje se zaupaš človeku, ki se mu podobno dogaja kot tebi.

Obema pošiljam


_____________________________

Vsak dan nam sije sonček Gašper!

Zdaj misli samo na otroka! Pazi na svoje zdravje in z dvignjeno glavo naprej!
Čas bo naredil svoje.

 sočustvujem tudi jaz...

bi pa delila z vama/vami eno: "Vse je za nekaj dobro!" Kljub temu, da v tem trenutku ni videti tako, pa verjemi, da ti (kmalu vama ) je bolje brez kot s takim človekom...

Žalost mora ven, da bi sreča lahko prišla  in pa glavo gor!

lahko le ponovim besede ostalih tu zgoraj - zelo zelo mi je žal zate!!!!   ne znam si predstavljat, kak se morš zdaj počutit, samo...če ti je to nardil, vaju res ni vreden in boljš da ti je že zdaj pokazal svoj pravi obraz.    izgubila si enga človeka, čez nekaj tednov boš pa dobla nekoga , ki je xkrat več vreden kot ta tvoj bivši butelj! tak da se veseli TVOJE bebice in se 100% posvečaj zdaj temu - prebiraj knjige in revije za malčke, hodi na kavice, sprehodeke... sem ti pa tud jaz na voljo na ZS.

glavo pokonci, punca!!!!!

_____________________________

Žensko srce je kot globok ocean, poln skrivnosti...

Žal mi je, da se moraš spopadati z žalostjo, ko bi se morala pravzaprav samo veseliti.
Partnerje verjetno ne boš mogla spremeniti, zato spremeni svoj način razmišljana. Naj ti bo pomembno tvoje in otrokovo dobro. Boš videla koliko veselja ti bo prinesel tvoj sinček. Vse hudo enkrat mine.

Anonimen,

mogoče ti bodo v pomoč strokovnjakinje na forumu Obporodne stiske na MON http://med.over.net/forum5/list.php?123 

Srečno!

Vem da to je v tem trenutku neznansko težko, ampak misli na sedanjost in prihodnost kako bosta z otročkom srečna. Čim prej pojdi stran od človeka ki te ponižuje in vedi da ni vreden tudi centa več od tebe. Vzemi stvari v svoje roke in vedi da je vse za nekaj dobro. Tudi jaz sem imela težko situacijo in sedaj po 10-ih letih vidim za kaj je bilo dobro iti skozi vse to. Nikoli ne obupaj, vedno v življenju pridejo take situiacije, ki smo jih sposobni premagati (tudi če misliš da ti ne bo uspelo). Veliko optimizma ti želim in živi in si kreiraj ta trenutek sedaj. Vse niti so v tvojih rokah.

Hvala vam punce, prav vsem res hvala za vse vzpodbudne besede. Včeraj je bil res težek dan zame, pa sem ga nekako preživela... Res me je potisnil na najnižje dno, zdaj pa bo treba navzgor in vem, da mi bo uspelo. Že marsikaj sem preživela, pa tudi to bom. Pravijo, da kar te ne ubije, te utrdi... Jaz čakam na svojega sončka, da prikuka na svet:) On je sedaj moje upanje in sreča!