...pa čeprav premišljujem,kako naj to izpeljem.
Doma imam že enega psa,mešančka,starega dve leti,in ga imam noro rada.Je zelo razvajen in velik cart.Bojim se,da če bi imela še enega,da bi se počutil zanemarjenega.Pravzaprav,tega psa ima vsa družina noro rada,je še kot en otrok.Jaz pa sem začela čutiti željo še po enem.Da bi posvojila kakšnega hrta ali pa kakšnega revčka brez doma.Želja je iz dneva v dan večja,čeprav jo sedaj nisem zaupala še nikomur od mojih,s katerim živim(mojim staršem in sestri),da ne bi dobila negativnega odziva,katerega lahko pričakujem,vsaj tak občutek imam.Skrbi me še nekaj zadev-da se moj zdajšnji pes ne bi razumel z novim;da bodo spet prvi meseci tako hudi,kot so bili pri tem-tega me je zelo strah;da nevem,kaj bom nardila z njim,ko bom/če bom šla živet in delat v Ljubljano.

Kaj menite ve-si želim preveč?

Za psa imam drugače vse pogoje-željo,močno ljubezen,prostor,hrano,čas za igro in vzgojo,...

Če ne veš, če boš šla živet ali delat v Ljubljano, torej nekam, kjer bi morala za pse potem skrbeti čisto sama, potem si jaz na tvojem mestu raje ne bi zaenkrat še enega omislila.

Se strinjam s Splišni. Dobro premisli, da ne bomo čez nekaj mesecev brali, da revčka oddajaš zaradi selitve ali kaj podobnega. Mogoče bi za začetek to željo potešila s tem, da bi hodila sprehajat pse v zavetišče. Za svojo in za njihovo dušo. Tvojo željo sicer dobro razumem, ampak glede na  situacijo ti res odsvetujem. Samo ljubezen do živali je žal premalo.