Dva meseca nama je ločitev trkala na vrata, po tem, ko sem izvedela, da ima drugo žensko. Najin zakon je bil v krizi že prej, bila sva odtujena po rojstvu dveh otrok v kratkem času, nisem se slepila, nisem obtoževala. Nisem želela sprejeti odločitev o ločitvi v trenutku, želela sem, da premisliva, se pogovoriva in odločiva. Bila sem dva meseca del njegove igre, v tem času ni prekinil z njo, dopisovala sta se vsak dan, telefon je piskal nonstop, mislim, da se srečala nista. Ko sem mu povedala, da je z moje strani konec tolerance, ni ukrenil ničesar, čez nekaj dni je predlagal, da gremo ločeno živet. Ker ločitve trajajo nekaj časa in sem vedela, da ne bi prenesla več nožev v srce, sem predlagala, da oddide iz skupnega stanovanja, dokler ne razdeliva premoženja. Dobro ga poznam in predvidevala sem njegovo reakcijo, zato sem imela pripravljen plan B-če ne gre on, grem jaz z otroci. Naslednji dan je odšel sam.
Otroci so spraševali, a jaz nisem imela odgovora, kdaj pride oči. Meni je bilo bolje, nisem jokala, iskala sem svoj mir in dajala led na boleče rane. Ne boli me prevara, boli me njegovo ravnanje do mene.
Po šestih dneh pride pogledat otroke, zjoče se v njunem naročju, pride do mene in se zlomi, joka, poljublja,..Ne verjamem mu, ne zaupam mu, mogoče bi čez pol leta spet predlagal ločitev. Zdaj bi se rad pogovoril, v prejšnjih dveh mesecih pa enkrat ni želel razčistiti stvari, zdaj bi poiskal pot za naju, prej naju ni videl več skupaj, ker sva si toliko različna, zdaj bi rad spet prišel domov,..Še vedno so čustva na obeh straneh, veliko je spominov, a moj razum me vleče v drugo stran...
Kaj pravite na to?