Pozdravljeni!   Prosim za izkušnje, saj verjamem, da nismo edini, ki se nam to dogaja. Naš otrok je star tri leta in že kar nekaj časa tepe otroke, ki so mlajši od njega. To počne brez razloga in ne zato, ker bi mu ukradli kakšno igračko npr.. Kar pride in udari, porine, brcne … Stiki z mlajšimi so tako zelo naporni, saj ga moram cel čas paziti, kaj počne, mene pa je včasih prav pošteno sram. No, saj se tudi igra z mlajšimi, jim brez težav posodi svoje igrače (vsaj zaenkrat), se nekaj časa vede povsem »kulturno«, vendar se prej ali slej kar sredi igre odloči, da bo udaril nekoga, ki je mlajši od njega. In ko udari, udari zelo konkretno, lahko bi zelo poškodoval koga, če ne bi bili pozorni. Znaša pa se zaenkrat samo nad mlajšimi. V naši družini ni nikoli videl, da bi kdo koga udaril, niti njega nisem kljub njegovemu ravnanju nikoli udarila, čeprav me večkrat kar pošteno spravi ob živce s tem svojim ravnanjem. Vedno, ko naredi kaj narobe, ga opozorimo, ga držimo za roko, mu ne pustimo, ga s strogim glasom opozorimo, si omislimo kakšno kazen … Jaz sem veliko časa z njim in se mu skušam posvečati čim bolj kvalitetno; delam krajši delovni čas, ko sem v službi pa ga popazijo stari starši. Stike s svojimi vrstniki ima ob vikendih, a ne vsak vikend. Tudi čez teden se druži z otroki, ki so nekaj let starejši od njega (v naši bližnji okolici ni enako starih ali mlajših od njega).
Prosim za kakšen nasvet ali izkušnjo. Je to faza, ki jo bo prerastel ali moramo kako drugače postopati, da odpravimo ta problem?
Hvala za vašo pomoč.

To "fazo" bo prerastel, če se boste konkretno spoprijeli z njo. Sam od sebe je ne bo.
Naša je imela to obdobje že kako leto prej, ko ji ni bilo kaj všeč je čofnila, ker pač ni znala drugače povedat, pa se jo vedno trdno prijela za roko in s strogim glasom povedala da se to ne počne, ker to zelo boli in ker s tem lahko koga poškoduje. Potem sem pa probala iz nje izvrtat kaj jo muči itd. in se pogovorit. Kasneje je potem sledilo to, da se je sem in tja med igro spravila na kakega otroka (recimo da ji je vzel igračo) ... takrat se je morala otročku takoj opravičit, potem pa smo jo odstranili iz igre in povedali da se to ne počne, da je lahko huda, ampak tepež, grizenje in ščipanje pa je strogo prepovedano. In ker otroci niso neumni, hitro dojamejo. Potrebni sta le doslednost in vztrajnost. Pri nam je bilo potem te "faze" konec v kakem mesecu. Sicer jo sem in tja še vedno kdo razkuri in mahne, ampak vedno sledi ista rutina, tako a je teh scen zelo zelo zelo malo.

Daj, zastavi vprašanje specialistki zakonske in družinske terapije, vedno super odgovori, sem prepričana, da boš dobila dober nasvet. Najdeš jo tukaj, vprašanje zastaviš anonimno: http://www.ringaraja.net/Ringarajini-strokovnjaki/Seznam-strokovnjakov/dr-sasa-poljak-lukek_43

_____________________________

Strokovnjaki odgovarjajo, vprašanje jim lahko pošljete tudi anonimno.

http://www.ringaraja.net/Ringarajini-strokovnjaki

Naš je tudi tepel pa ima zdej 22 mesecev. Pa je tepel vse: manjše, večje, mlajše, starejše. Pol smo ga pa 1x pustili samega s starejšo sestrično, sta se pač sama igrala v njeni sobi in ji je nekaj težil, pa ga je nazaj. In sem mu lepo rekla, no tako se počutijo ostali otroci kadar jih ti tepeš. In da sedaj vidiš, da to ni prijetno. Zdaj ko več govori, tudi lažje pove, če ga kaj muči in moram rečt, da se je tepeža odvadil, je ta faza pri nas trajala samo kak mesec, ko je bil star cca. 18 mesecev.

_____________________________

Z otročičkom ljubezen dobi novo dimenzijo.

Sicer doma nimam takega primera, ampak so imele kolegice in so tudi njihovi otroci nehali tepsti, ko so dobili nazaj. Ok, ni glih lepo to doživeti, ampak tako se lahko najlažje toliko staremu otroku takoj razloži kaj to pomeni, tako kot si ti. Verjamem, pa da ne bo vsakemu prišlo do živega.

praviš, da mičken ne hodi v vrtec... moje mnenje je, da mu manjka otroške družbe in se zato ne zna "pravilno" vesti kadar se pač znajde v družbi ostalih otrok...



_____________________________

Naj tvoje srce razposajeno zazvončklja,
kot mu je usojeno!

No mi imamo doma tak primer. V bistvu je včasih najboljše pustit otroke, da se sami zmenijo.