Moj sin, star dobrih 6 let, ima neko čudno obdobje. Namreč ne spravim ga nikamor: ne ven, s prijatelji na dvorišče, noče iti k tastu v naravo, nikamor. Vedno samo nekaj jamra, jamra in jamra.

Poskusila sem že od razni aktivnosti do tega da se mu posvečam več kot preveč, vsem trem, amapak tole je pa že groza. Ne rečem kakšen dan, ali dva, samo tole se pa že vleče nekaj časa.

Kako pa ve in tiste ki imate 6 letnike?

Medtem ko je starejša hči popolno nasprotje. Ona je pa vsepovsod z mano.

A je mogoče preveč navezan na dom in na vaju? Poznam en tak primer moje sodelavke, ki je šel do take skrajnosti, da mali niti v šolo več ne hodi. Star pa je 12 let. Ampak oni so ga zelo razvajali, zdaj pa so cele dneve pri psihiatrih in socialnih delavkah, pa nič. Fant pride do šole, počaka v avli, da se starša odpeljeta in lepo peš domov. Potem pa pred TV in cel dan nikamor. Samo,da je on lepo doma v varnem zavetju. Groza, ti rečem.

Kako pa je z zdravjem, s krvjo naprimer? Če je bil prej živahen, zdaj pa ni več, se mogoče slabo počuti, je brez energije. Lahko ima slabo kri. Jaz bi ga peljala na pregled in to povedala pediatrinji.
Sicer pa, če je vse O.K. z zdravjem, pa vztrajaj. Spodbujaj ga, vozi ga v naravo, naj se pogovarja s teboj, medtem ko gresta na sprehod. V glavnem, ne ga pustit, da bo sedel doma pred televizorjem. Ko jaz gledam, kakšna sta postala otroka moje sestre ..., cel dan bi buljila v televizor ali v računalnik, niti premakniti se jima ne da, vse jima je zanič ali pretežko, nič ne moreta, nič se jima ne da, vse je brez veze ... Ne tega dovolit, danes so nekateri otroci kot ene lene sence. Enkrat je ga. Dovjakova v Delu pisala o "lenih otrocih". To so točno takšni, kot sem opisala naša dva. Ne mu pustiti, da postane tak.

Moja hči je tudi 6 let in ima popolnoma enake finte.
Samo doma bi bila še v trgovino z mano noče.

Če se le da vstrajam, da mora zraven čimvečkrat.
Mislim, da je to le obdobje in ga bo prerastla kot vsa do sedaj.

Bomo jo pa v jeseni vpisali v nekaj izvenšolskih dejavnosti, da bo z vrstniki.


Lp......S.:metulj:

Ugibam, ampak najbrž ne bi bilo slabo, da se precej sproščeno in kakor mimogrede spustita v dolg pogovor. Navadno se z njim kaj ugotovi. Pojma nimam, kako bi to storil s 6 letnikom, a najbrž bi šlo. Njegova mama si, boljše ga poznaš in veš kako.

Jaz mislim, da je to karakter. In tak karakter ima mnogo več fantov, kot punčk. To prinesejo na svet. Moj ta velik je tudi tak. On bi samo bral Mikijeve zabavnike ali gledal tv. Kako to rešujemo? Jaz ga veselo kar porinem v določene situacije. Včeraj npr. on ne bi šel z nami na Javornik, ampak midva rečeva, da ni variante - in vedno mu je fajn, kamorkoli že gremo, samo težko se spravi sploh kam, pa tv imamo omejen, gleda lahko toliko, kot smo dogovorjeni. Potem mora 1x na dan peljat psa ven, pa on tudi ne bi, čeprav ima psa rad, pa nazaj udi pride zadovoljen, samo zmiga se težko sam od sebe. Vseh dejavnosti (krožkov)se naveliča v roku treh mesecev, zato sva sklenila, da se ne bo več zmišljeval, da na eno bo pa hodil, ker sicer bi bil samo doma in počel - nič. Sem se pogovarjala s starši podobnih otrok in vsi pravijo, da je bolje otroka malo porinit kam, ker sicer to postane njegov življenjski slog, enostavno ne zna drugače. In starejši kot je, slabše je. Tudi prijateljev sploh ne pokliče po tel., če pa kdo pride k njemu, je pa srečen. Tudi to sem ga začela kar malo spominjat, da je to tudi varianta, ki je fajn in naj jo izkoristi. Ampak on se sam sploh ne spomni. Kaj pa vem, jaz mislim, da jim moramo malo pomagat pri njihovi "lenobi".

In tako kot praviš ti, tudi moji hčerki ni nič odveč, ona je čisto druge sorte. Pa vedno obkrožena s prijatelji, pa doma si najde ful zaposlitev, pa vedno gre rada povsod, pa nič ji ni težko pomagat.....to je karakter tak po moje.