Sej naslov vse pove. Samo da se stran obrnem se začne zverinski jok. Pojma nimam zakaj.

Primer. Zjutraj ga dvigne s posteljice in previje mož, potem ga nese v kuhinjo v stolček, kjer je ves vesel in razigran. Potem pridem v kuhinjo jaz in začne tulit in cepetat z nogami. Seveda tuli dokler zajtrk ni pripravljen.

Po zajtrku ga dam v njegov kotiček, kjer spet zverinsko tuli če me ni zraven. Sicer sedi samostojno, ampak če se zgodi, da se prekucne, se sploh ne trudi pobrati ampak se dere dokler ga ne poberem.

To dretje sicer ignoriram in počnem tisto, kar sem se namenila početi (seveda me ima na očeh), mi gre pa kakšen dan tako na jetra, da bi ga dala kar na mute.

Je pa recimo tak en teden, drug teden bo pa čist tiho (recimo). Najprej mi je padlo na pamet, da išče mojo pozornost, kar mi je čisto nelogično, saj ga dovolj crkljam, se igram z njim, bereva, itd. Bo moral pa tudi razumeti, da nimam vedno časa zanj in da grem ter pridem nazaj.

A ima katera podobne izkušnje? Še bolj bom vesela nasveta oz. navodil kako ravnati v prihodnje, da se to vreščanje neha.

U, poznano, poznano. Še na sekret včasih nisem mogla, kot normalni človek, ker je Jakob tako TULIL. Pa sem to tuljenje ignorirala, prenašala, pa spet ignorirala, mu prigovarjala, da se neha tulit, ga animirala, in dokler sem se vrtela okoli njega je bil tiho, potem pa je spet začel tulit  En dan mi je film poknil, ok, ni bilo prijetno, sploh ne za sosede  , ampak sem še jaz začela tulit. ne kričat, ampak tulit, tko kot on. Še pes se je za kavč zavlekel. Na ves glas. In je zapalilo, na koncu sva se oba smejala. Se mi zdi, da od takrat ni kaj posebno tulil -> tuli sedaj pri malo preko dve leti, zaradi histerije in izsiljevanja. Ampak sedaj se poslužujemo drugih načinov - v sobo, pa se stuli, potem pa pridi ven, ko imaš namen nehat tulit. Kar hitro neha - po 2,3 minutah. 

_____________________________

Menda bomo zibali...drugič ;)

taprva je bla pri tej starosti ista, sem pa mela srečo, da je blo toplo in sva bli veliko zunaj, ker tam pa je blo OK . Ma je tudi minilo, pol pa se ponovilo pri 18 mesecih in ko je mela tri leta , če sem ji kaj ukazala je blo dretje. Ma tudi to je šlo že mimo. Zame so to obdobja uveljavljanja.
Zdaj me čaka vse še pri tamalmu in spet bo sreča da bo bolj toplo in bomo udzunaj, pa bodo pele stopnice, gor pa dol ..... 

Oh, kako poznano! Jaz imam dva skoraj 11 mesečna. Prvi je ok, joka res samo ko je hudo, se sam zamoti in igra...skratka priden. Ta drgu pa....ojoj. Zdaj že skoraj en mesec cele dneve tuli in bog ne daj, da me ni zraven....ma kaj tuli, že kriči in mi je kar nerodno zaradi sosedov. Najprej sem mislila, da ga mogoče kaj boli...a ta 'bolečina' čudežno zgine, ko ga mami vzame v naročje ali ko ga da na tla in se lahko podiva...samo da sem zraven in da me lahko gleda in da se mu posvečam 300 na uro. Bratec sploh ne pride na vrsto zaradi njega. In zjutraj, ko se zbudimo, moram najprej njega vzeti iz posteljice in njega previti in preobleči...in tudi slučajno ne smem vzeti bratca, ker je potem tako tuljenje in kričanje, da je joj. In sploh ne vem, kako naj ga odvadim. Sem probala z ignoriranjem, pa nič. Pa sem probala se pogovarjat z njem...pa nič. Ja mogoče bi pa res tudi jaz lahko malo zatulila...mogoče bo pa pomagalo.
Ja res bi bila tudi jaz zelo vesela kakšnega nasveta. Čeprav se bojim, da tukaj ni pomoči in da bo treba počakat, da ga mine...če bom seveda zdržala . Scer pa, če bi bila oba enaka in pridna ...bi mi bilo najbrž dolgčas .

Da bi se še jest drla se mi ne da, pa zdi se mi, da pri tej mladosti tud nebi zastopil kaj mu hočem dotajčit.

Sem mislila, da obstaja kakšen ukrep "by the book", ki zagotovo deluje

Naš 11-mesečnica je pravi cuker, če mene ni zraven. Se lepo igra, se celo sama kaj zamoti...., ko pa pridem jaz, pa naredi tooooolk žalosten obrazek in začne "cmjavkati" in seveda nobena igrača več ne velja. Hoče mojo pozornost 300% . Eh. še prehitro bodo zrastli, pa nas sploh ne bodo več "šmirglali" .

_____________________________

"Čim bolj izkoristi sleherni trenutek tistih prvih mesecev- nikoli se ne bodo vrnili!"

Ja mi je poznano. Pri nas se je tudi začelo okol 7. meseca. Še hrbta nisem smela obrnit, kaj da bi še iz sobe šla. To je tako tulila kot bi ji zob vrtali. Sploh se ni znala nič zamotit. Res pa je, da je bilo to obdobje ravno najbolj "neprijetno" zanjo, ker je postala zelo radovedna in bi vse rada prijela, ni se pa še znala premikat, da bi lahko kaj dosegla. No sam ko sem ugotovilila, da tako ne bo šlo, sem jo začela postopno ignorirat...malo po malo.... in je prineslo sadove. Vse bolj se je začela sama motit z igračami. Danes je stara 9,5 in se zna kar lepo sama zamotit. Edino če je sitna ali lačna tuli če se ji ne posvečaš 100 %.

Še ena s tem problemom. Mala bo imela 9 mesecev drugi teden, to traja intenzivno že kaka dva meseca. Kaki dan je bolje, grem lahko v sosednjo sobo kaj iskati brez da bi vreščala, kaki dan pa se oddaljim od nje en meter pa vrešči kot da jo kolje en
Čakam da mine, enkrat bo že

_____________________________

NESRAMNA sem, brez kančka slabe vesti, počutim se prisrčno.... ZLOBNO:)