03.05.2008, 21:37
Mišni
4682
Najlažje je to rečt, ja. Kar zapomni si, če bo kdo kdaj imel kakšne probleme. To mu rečeš, pa blazno pameten izpadeš.
03.05.2008, 23:00
rija
15589
pozabljaš, da imajo moški dve glavi.....
_____________________________
...vox populi...
03.05.2008, 23:18
Majuska
9092
Ma v bistvu je res. Mogoče se bo zdel odgovor preveč filozofski, ampak v kar se ustvari v našah glavah, se odraža v našem življenju. Malo pomislite, kakšne poglede imamo na življenje, kakšne vzorce smo prevzeli od okolice, od tega je odvisno, ali smo močni, na kakšen način premagujemo težave (če jih), ali se hitro vdamo v usodo ali vztrajamo, dokler nam uspe.
Ne vem sicer, v kakšni smeri je bilo napeljano vprašanje, ampak - tako nekako deluje to
04.05.2008, 21:13
Gina
12402
Ha, ha, soulatka, seveda poznam tvojo teorijo. Samo sem šla malo naprej, preko nje... . O tej temi lahko razpravljam tukaj ure in ure, samo itak ne bova nikamor prišli.
Sem pa sicer razmišljala leta dolgo, zakaj se ne morem čist strinjat s teorijo, da si vse skreiramo sami. Al pa da smo si izbrali tisto, kar smo hoteli. Ni res. Izbrali smo "najboljšo" možnost od vseh slabih ponujenih. Zakaj pa moramo predelat neko reč, npr. karkoli od zgoraj naštetega, je pa drugo vprašanje. V resnici vsak, ki je ven iz nekega problema, dokaj jasno vidi, zakaj se tistemu , ki se mu kaj dogaja, sploh dogaja. Samo tisti, ki se mu dogaja, ne vidi. Iz tega stališča je morda res, da si kreiramo reči na dolgi rok, ker če nekaj ne rešimo, to s svetlobno hitrostjo leze za nami. Vendar nekaj drugega ni res. Če bi mi lahko, bi menda ja vsak želel ven iz tega sveta. Kdo bi si hotel izbrati svet za bivanje, če je pa astral mnooooogo spodbudnejše okolje za ustvarjanje in bivanje? Kdo? Saj nismo tolk butasti v svojem bistvu menda, da bi si to želeli! Zemljo? Se pravi, da smo na nek način prisiljeni biti tukaj in zdaj,(ja ja, čeprav smo hkrati tudi drugje - vendar če nam ne bi bilo treba biti tukaj, bi bili samo tam, brez tukaj - odločali bi se sami, kje bo blodila in uživala naša duša). Torej ne odločamo sami, v svoji glavi vsega. Prisiljeni smo biti tukaj, brez pravice odločanja o tem - saj sama veš, če si na silo premislimo (npr. naredimo samomor), se ne splača, smo prisiljeni (brez pravice odločanja) iti še v bolj nizek astral (če se že o tem, o astralu namreč, pogovarjava). Tako to je, če verjameš v teorijo reinkarnacije. Nekaj te prisiljuje ravnati točno tako, kot višja sila zahteva od tebe. Kaznovana si za vsako bedarijo, ki je ne znaš rešiti. Ne da je nočeš, ampak zgolj ne znaš, ker si samo človek, ki se sicer trudi, ampak brca v temo s poskusi, s trudom, ker ne zmore tisti hip videti, ravnati prav. Torej trdim, da ni vse v glavi. Rešitve morda, čutenja morda, gledanje na reči morda... kje si in s kakšnim poslanstvom si tu, pa ne odloča tvoja glava. Ves čas te na nekem nivoju kontrolira univerzum. Tako pravi tvoja teorija, če se malo bolj poglobiš vanjo.
05.05.2008, 16:53
Gina
12402
Ja, seveda so neke reči za nekoga dobre, za drugega slabe. Normalno je to. Ampak samo dobrega ali samo slabega ni nikjer. Vedno je vse malo pisano. Tudi cel univerzum. Samo "ljubezni" na zemlji ni in je nikdar ne bo. Ker govorimo o zemlji, ne o univerzumu kot takem, ampak o delu le tega, ki je glih tko pisan (ne o astralu, ker tole tukaj ni astral, če se še tolk matraš ga sprejeti kot takega, je to le iluzija, saj je to zemlja, trden kraj). Literature sem dosti prebrala, (od tam izvlečki od zgoraj, saj mend ja veš, da npr. indijci in ostali v reinkranacijo verujoči želijo odrešitev v obliki tega, da se jim ne bi bilo treba več nikdar vračati na zemljo - pa vendarle morajo, dokler ne poravnajo vsega, kar so malenkosti slabega kdaj storili - po njihovi veri - oblika reinkarnacije, v katero verjamejo nekateri Evropejci je zmešana z našimi verami, in ateizmom, zato verjamejo, da je raj na zemlji, edini so, ki si dopovedujejo, da je zemlja raj, ljubezen, da je del astrala, to je moderna oblika vere, skreirana v možganih materialno verujočih evropejcev - in četudi verjameš v krščanstvo ali budizem, gre za isto stvar, rešitev ni tukaj - celo če verjameš v ateistično razlago - zemlja ni idealni kraj za življenje, je pa vsekakor pisana, ni ne črna, ne bela) ....pa vendar je logično, a ne, da se vsak daleč najbolj zanese na lastno glavo,
, če že o glavi govorimo. No ja, to je zgolj moje glasno razmišljanje, ni treba da vanj verjameš. Morda pa je vendar za vprašat se, če je kaj povedanega možno res. V vsakem primeru pa je daleč najboljše živeti tako, da si na zemlji narediš čim večji možni raj. Se pravi, da bo bolj belo, kot črno, itak bo pa bolj kot ne pisano - potem je pa vseeno, s čim si pomagaš - četudi z verjetjem, da je zemlja ljubezen. Glavno da deluje.
