...vse... in kako to naredite. V mislih imam to, da skoz nekaj premlevaš v glavi...pa ponaavdi bolj ali manj slabe scenarije iščeš. Meni se to zdanje čase zelo pogosto dogaja. pa skrbi me prav za vse. Če slišim rešilca, že kličem vse po vrsti, če so ok, pa če komu v familiji kej ne gre, mislim, da sem rešiteljica in da moram jaz rešit stvar, čeprav tega nihče ne pričakuje. ..
Se mi zdi, da sem včasih znala to izklopit, zdej pa se res ubadam čist  z vasko malenkostjo...prav ne znam se umirit.

Mal zihr vpliva na to tudi nosečnost, amapk sem bila tudi prej že na tej poti. Groza.


_____________________________

...svet je poln lepih rožic tete Pehte...

Uh, to je sploh v nosečnosti povsem normalen pojav  da skoz klicariš okol če so vsi ok......
Jaz drugače neznam odklopit določenih stvari, izklopim jih, ko jih pozabim (je že minilo toliko časa npr.), kličem pa ne okol vse če so zdravi ker sem blizu KCja doma in bi mogla vse 30x na dan poklicat Kadar pa nisem v LJ pa tudi mene zaskrbi ko gre rešilec 1x na teden mimo, da ne gre ravno po mojo staro mamo ali pa po koga starejšega, ki vem, da bi se to lahko zgodilo

Ja no, sej ni rečen da morjo vse, sej tud slabo ni vsem ..

Res si v nosečnosti bolj občutljiv, in če si bil že prej, se to pač še bolj pozna.

Sicer jaz takih travm nisem imela, sem se pa zaradi česa druge cmerala. Se že kaj najde, če se hoče.

_____________________________

Velika rit je velika stvar.

Volga, maš kakšen preprost recept za odklop?

_____________________________

...svet je poln lepih rožic tete Pehte...

na žalost zelo težko odklopim oz. odmislim, če me kaj res teži  .

Glede rešilcev pa tega pa nisem tak panična, da bi ravno klicala vse po vrsti.

< Sporočilo je popravil Zamima -- 13.1.2009 10:25:01 >

_____________________________

Nekoč sem sanjala,.... zdaj živim svoje sanje <3

V nosečnosti se tudi jaz nisem  s takimi stvarmi ubadala. V tem času sem se celo najmanj presekirala, skoraj nič jezila, res sem bila ful bolj flegma, kot pred nosečnostjo. UUU, ja cmerla pa sem se kot v celem življenju  ne tolk, za brezveze, kar tekle so solze . Se pa zdaj ujamem, da ob kaki novici začnem razmišljat negativno, grrrrrr sem prav jezna takrat nase.
Odlopit sem se vedno znala, zdaj po porodu pa mi ne znese, razen če je mož doma in prevzame malega, takrat pa mi tisto urco možgani ne delajo


< Sporočilo je popravil Hope2 -- 13.1.2009 10:27:08 >

Pa ne sam da se ne znam odklopit, za ful velik stvari se še sekiram zravn.....  jz že samo če mislim, da mi je nekdo zameru si bom razbijala glavo do onemoglosti, čeprov ne bom prišla do nobenega zaključka  morm stvar pozabt.......

Jah, jaz se najbolj sekiram za malenkosti takrat, ko imam preveč časa oz. ko niso moji možgani zaposleni. Do izraza je še vedno prišlo, ko sem bila v času nosečnosti na bolniški (ca 2-3 mesece), pa na porodniški, ko bi mogla biti najbolj brez skrbi. To govorim za tiste negativne misli, ki kar prifrčijo mimo. Najbolj sem jezna nase, ker se sekiram o tem, kaj je kdo o meni rekel, zmeraj vzamem vse preveč osebno.
Se pa spomnim ja, da sem bila v nosečnosti bolj občutljiva, da se ne bi kakšnemu kaj zgodilo. Ko je šla tavečja na izlet sem se prav bala zanjo, pa se nisem še nikoli tko, da sem se še sama sebi čudila, od kdaj ta nevaren občutek.
Si pa čimbolj poskušam utupiti v glavo, da se naj s problemi ukvarjam takrat, ko pridejo, ne pa kar nekaj vnaprej. Edino zelo sem si začela delat red in organizacijo. S tem marsikdaj odide tudi marsikatera skrb, saj začutiš in veš, da imaš vajeti v rokah, ko imaš pošlihtano. Če pa ne, si pa rečem, pa j...t ga, nismo vsi popolni.
Jaz ti svetujem kakšno dobro knjigo, pa RR...

< Sporočilo je popravil decembrka -- 13.1.2009 11:48:33 >

Ja, jaz lahko 100% odklopim vse... In se mi gladko je.be za cel svet.

_____________________________

Mirna - 19. 12. 2003
Zarja - 30. 10. 2006

Jah jaz tudi pravim, da problemi in težave že tako ali tako nastanejo sami...da se bom še prej obremenjevala, kaj bo lahko bilo...kaj če se to in to zgodi, bi se mi že zdavnaj . Poznam pa kar nekaj ljudi, ki jim nič ne manjka, pa si delajo cele filme v glavi...kaj če bo to, joj kako je to grozno... In ja, znam odklopit 1000% vse.

Ko jaz slišim rešilca, samo pokličem Kamikazo, če sta on in avto še v enem kosu (taksist, kaj 'čmo). Drugače pa večkrat, ko kje preberem, da se je kaj zgodilo, pomislim na koga, ki ga poznam od tam ali pa na koga, za kogar vem, da se potika tam okrog - pa pokličem in preverim. Nazadnje je bilo to takrat, ko je bilo streljanje na glavni avtobusni postaji v Ljubljani - prijatelj vozi primestni avtobus in sem ga takoj poklicala, da sem preverila, če niso slučajno njega ustrelili. In podobne situacije, no - predvsem službeno je ostalo.

Ne znam pa odklopiti, ko se mi zgodi krivica (ali, bolje rečeno - ko sem prepričana, da se mi je zgodila, čeprav se mi morda ni) - takrat pa meljem in meljem, dokler ne zmeljem do konca. Takrat hočem, da se stvar razčisti. In enako takrat, ko vem, da imam prav - ne popustim, pa če se svet podere. S tem sem se marsikomu zamerila, ampak moja vest je pa le ostala čista. Nikakor namreč ne dopustim, da se na mene vali tuja krivda, da bi mi drugi ljudje podtikali njihove lastne napake (in da potem jaz plačujem zanje) in podobno. Na-a, tukaj sem pa pripravljena iti čez trupla.

Paničar pa drugače nisem. So bile že situacije, ko mi ni v rit skakala samo ena kuzla (kakor se reče), ampak kar cel trop, jaz pa sem vse skupaj poslala k vragu ter si skuhala kavo in prižgala čik. Kamikaza je tulil in skakal okrog mene in paničaril, jaz sem si pa dala na ušesa slušalke, navila muziko do konca in si prepevala kakšno "Kako je lepo biti glup".

Težko, zelooo težko.

_____________________________

Kadar neko stvar izgubimo, šele takrat se zavedamo kaj smo imeli!

http://www.zavetisce-horjul.net/index.php

-----> POMAGAJMO JIM!!!!!