Pozdravljene!

Mene pa zanima ali je bila katera od vas že razočarana nad prijateljicami.

No zdaj sem se morda čudno izrazila, ne vem ali samo jaz živim v neki iluziji. Pred kratkim sem rodila in že ko sem prijateljici omenila, da sem noseča so se najini stiki močno zmanjšali, odnos je postal hladnejši, dokler ni prišlo do tega, da se več ne slišiva. Pade kakšen mail, čestitka za novo leto, to je vse!

Prej sva bili pa 15 let kot rit in srajca. Sploh mi ni jasno zakaj, nikoli mi ni omenila, da je kaj narobe, tudi sama ima punčko ki pa je stara že 9 let. Je pa res, da takrat, ko je ona imela otroka me otroci niso preveč zanimali in se nisem zanimala kaj dosti za njeno punčko, sem jo pa vedno poslušala ko je ure in ure govorila o njej in mi na vsako kofetkanje prinesla njene slike s seboj.

Zdaj ko sem pa jaz zanosila, se je pa umaknila. Pojma nimam zakaj. Nisem nič govorila o otroku, ker vem, da to ne zanima vsakega, skratka če jo vprašam kaj  je, mi reče, da ima veliko dela v službi. Prej je prišla tudi ob polnoči k meni, zdaj pa v parih mesecih enkrat ne najde časa.

S tem, da ji ni več do najinega prijateljstva sem se že sprijaznila, zanima pa me, ali je tudi katero od vas prijateljica razočarala, jo prizadela, čeprav tega od nje ni pričakovala.

Očitno sem samo jaz tako naivna, da verjamem v neke pravljice in sem mislila, da je pravo prijateljstvo lahko večno

Tudi pravo prijateljstvo je minljivo. Sva bili s prijateljico ko rit in gate. Pa mi je naredila štalo. Obup.
Imam samo še eno prijateljico iz najstniških let. Imam pa sedaj nove, s katerimi sem zadovoljna. Tudi zaradi RR

< Sporočilo je popravil TONČI. -- 16.3.2007 19:04:21 >

Jst ne bim kej dost jamrala čez prijatelje, ampak ko se je mož odločil, da se bo ločil so se z njim ločili tudi vsi najini prijatelji.

Od prijateljev iz prejšnjega življenja mi je ostala samo še ena prijateljica, pa še to sem spoznala kako leto ali dve pred ločitvijo.

Takšno je pač življenje - ljudje prihajajo in odhajajo. Nekateri tudi ostajajo in so stalnice v našem življenju...

No jaz sem v svojem krogu prijateljic bila med prvimi ki sem zanosila. Imela sem prijateljico ki sva bile zelo pogosto skupaj. Ko sem se z mojim preselila v mesto (takrat še nisem bila noseča)  je bila ona najbolj proti. Da zame ni mestno življenje, da moj ni primeren zame in bla bla bla. Ampak mi2 se razumeva. No ko sem povedala da sem noseča, je rekla, kako bo ona prišla pogosto varvat. No v dveh letih je prišla vsega skupaj 5x na obisk. Ostale iz tega kroga, me nobena niti pokliče ne. Pa smo bile skoz skupaj.

Je pa res, da ona še vedno nima partnerja ampak vem da si ga obupno želi, na koncu sem prišla do sklepa, da je ljubosumna, ker imam jaz (dokaj) urejeno življenje

No sedaj pa sem si dobila prijateljice, ki živijo v istem mestu kot jaz in se veliko družimo in čeprav smo se zbližale zaradi otrok se odlično razumemo

Ja pa tudi  za RR

Imam prijateljico - že od osnovne šole. Pa sva si včasih zelo blizu, vačsih pa se malo oddaljive. Npr. malo preveč sva se oddaljili v njeni prvi nosečnosti, saj jaz takarat o otrocih še sploh nisem razmišljala. Njena druga deklica in naš fantek pa sta generacija, enako kot medve in od takrat smo ponovno več skupaj. Včasih me kar malce stisne pri srcu, ko se spomnim, kako nezainteresirana sem bila, ko je rodila prvega otroka, celo poočitala sem ji, da ne ve govoriti več o ničemer drugem kot o plenicah.

Drugi pa - imam samo še eno pravo prijateljico, na katero se lahko zanesem - in ona je botra mojemu sinu.

Ostali pa - saj ste nekatere že ugotovile, da imam cel kup nekih čudnih kvazi preijateljev - no, sicer sta ro samo dve osebi, ki pa sta bolj kolegici.

Je pa res,da pa zelo rada poklepetam z vami. to pa se vidi, a ne ?

In doslej sem spoznala same fejst babe iz RR.

A si pomislila, da mogoče ni ljubosumna, da jo boli, da imaš urejeno življenje (moža in otroke), da jo boli, da je sfrustrirana, ko ve - da morda njej ni namenjeno, morda misli, da ji ni dano da bi bila mama in žena?

Zakaj ve ženske, ki imate 'urejeno družinsko življenje' vedno mislite (vsaj tako je na RR poštih razbrat) da so tiste, ki so samske večinoma ljubosumne na vas.

Jst sem bila na obeh bregovih. Srečno poročena, žena, bodoča mamica (konačalo se je: 2 ss in po drugem ss, ločitev)...vse kar vas je večina tuki. No potem se je pač obrnilo tako, da nič od tega nisem več in sem se znašla na nasprotnem bregu - med ljubosumnimi samskimi ženskami (ki gradijo kariero itd...).

Tudi jst sem mislila tako kot vas večina misli, da so taki ljudje (samski/e, karieristi/tke...) ljubosumni na naš način življenja, da nam zavidajo...In kaj točno nam bi lahko zavidali? Saj ne vejo kaj imamo. Ne poznajo tega, lahko nam zavidajo tisto, kar jim mi pokažemo, tisto, kar mislijo, da tak način življenja je in kar si mislijo in predstavljajo da to je. Vejo pa ne. (govorim v 1.os. mn., ker sem bila tam)

Danes, ko sem na drugi strani vidim, da ni vse tako kot sem nekoč mislila, da je. Za mnogo takih 'prijateljic' je to precej ''travmatska'' izkušnja (s tem mislim: poroka, nosečnost, rojstvo naših/mojih otrok....) to so stvari, ki jih ne poznajo. Nemalo od teh (z izjemo res prepričanih karieristk) si te stvari želi in morda vaš 'uspeh' kaže in povečuje njihov lasten neuspeh na tem področju.
Kdaj pomislite, da vaše hvaljenje, neprestano govorjenje o otrocih, oh in sploh partnerjih, v njih zbuja predvsem frustracije in občutek manjvrednosti in osebnega neuspeha? Meni, kot srečno poročeni wonabi mamici,  na kraj pameti ni padlo da bi prijateljice lahko čutile kaj takega.
Danes, drage moje, se sama spopadam s temi občutki in punce, ki so na istem kot jaz (samske in ne ločene) priznajo, da se spopadajo z istimi občutki k jest. Za razliko od mene večina njih ni bila nikoli na drugem bregu in ne vejo kaj pomeni vse to imeti. Ampak občutek manjvrednosti in osebnega neuspeha je zelo resničen tako zame, ki sem tam že bila, kot za tiste, ki tam še niso bile...

In težko se je soočit s takimi občutki, laže je bežati, se oddtujiti...

PS: Za vse prijateljice sem pa vedno bila iskreno vesela, ko sem zvedela da so noseče. Tudi danes, ko je tko kot je. In otroke (njihove in tuje) imam še vedno rada in rada poslušam čveke o njih - če ne tudi na RR ne bi visela, je res?
Tko da - ljubosumna nisem. Frustrirana in žalostna pa zelo.

 pikec, lepo napisano in lepo da napišeš še pogled z drugega brega, ampak osebno ko sem v družbi žensk brez otrok, skoraj nikoli sama od sebe ne razlagam o plenica in podobnih rečeh, če me vprašajo, je to druga zgodba.

No verjemi, da si vsaka kdaj pa kdaj predvsem ob prepirih zaželi biti samska. Vsaka ki ima moža in je gospodinja si občasno zaželi delati kariero in biti pohvaljena za svoje delo. In vsaka samska si kdaj zaželi večernega stiskanja v dvoje.

Se mi zdi da vedno stremimo za boljšim, vedno se nam zdi ko vidimo nekoga nasmejanega, da je njegovo življenje boljše od našega, ko se s partnerjem na trenutke kaj skregamo, in vidimo druge srečne družine, podzavestno razmislimo, joj kolk so srečni in da se ziher nikoli ne skregajo. In ko se pogovarjaš s prijateljico ki je samska kako je bilo na 14 dnevnem križarjenju z ladjo najprej pomisliš joj kolk ji je fajn, jaz pa ne morem ker me je strah da ne bi moj 2 letnik padel z ladje.

jaz imam najboljšo prijateljico že od ranega otroštva, odkar pomnim  in še zdaj je moja najboljša prijateljica, skoraj vsak dan se vidima, otroci se imajo radi , tak da mislim da je pravo prijateljstvo tudi lahko večno, ker jaz ne zdržim dva dni da je ne bi vsaj poklicala

mam jo ful rada no

_____________________________

Urška in Lara(10.05.2005) in Nejc(17.10.2008)

Kaj pa vem...očitno ni bila prava! Ne skrbi, najbrž boš kmalu spoznala kakšno ql mamico, morda celo iz RRja!

Sicer pa prijateljstvo terja svoj čas in morda ji ga tudi ti posvečaš manj kot si ona želi...

Anonimna, kot bi pisala jaz, edino s to razliko, da ima prijateljica 9 letnega sina in da je bila celo moja poročna priča. Jaz na njeno poroko niti povebljena nisem bila. No, niti najbrž ne bi šla, zaradi nastale situacije.

Pač. življenje gre naprej in ljudje prihajajo in odhajajo. Ko postaneš mama pač najdeš prijateljice, ki imajo tudi male otroke in so vaši interesi večji, kot pa s prijateljico "od prej", ki ga rada žura in komaj čaka petek, da se ga bo napila.

Tako je pač življenje.

Sem anonimna za vsak slučaj.

Moj primer je pa takšen:
Bili sva prijateljici.... dolgo. Ona se je nameravala poročiti. Vprašala me je, če bi bila njena poročna priča.  Privolila sem, čeprav sem imela takrat finančne težave in ona je vedela za to.
Komaj sem napraskala, da sem si kupila nekaj spodobnega za  oblečt. Me kliče priča od njenega, kaj vse bova plačala, mene pa skoraj kap, saj sem ji (prijateljici) povedala, da sem brez denarja, ona pa drugi priči ni nič omenila. V glavnem....vzdušje na poroki je bili med nami štirimi ves čas napeto. Men je blo grozno in sem komaj čakala, da  bo konec.
Ker takrat nisem imela druge možnosti, sem jima nekaj dni kasneje podarila eno malenkost, ki je bila kljub temu, zame lepo darilo.
Po poroki se skorajda nisva več slišali. Nekaj mesecev za tem je rodila. Otroka sem prišla pogledat in mu nekaj malega kupila. Od takrat naprej pa midve nisva več obstajali. Meni je blo hudo, sploh zarad tega, ker se je potem okrog govorilo,  da kakšna priča sem to bila, če jima nisem nič kupila.
In če pomislim, da sem se skoraj hotela zapufat, da bi jima kupila darilo, si zdaj mislim, še dobro, da se nisem, ker ne bi bilo vredno.

Ne vem, a si pričo izbereš z namenom, da ti kaj kupi, ali zato, ker je tvoja prijateljica in si želiš, da je ob tebi v tistem trenutku.
Pa si mislim, še dobro, da se je to zgodilo........je pokazala svoj pravi obraz.

Meni pa se zdi, da bi lahko blo povezano še s tretjo osebo- tvojm dragim??
Pa je pol spoznala, da je on res tvoj, če bosta imela otroka in tega ni prenesla, pa je šla po svoje! Ne se obremenjevat, vsak doživi kaj, česar ne more razumet, ker pač določeni ljudje niso odkriti!
Jaz sem pa vedno rada poslušala o otrocih, ker sem vedla, da bom prej ali slej to rabila... pa se je ena nekaj mesecev po porodu sama odtujila...očitno ji nisem bla več za nobeno rabo
Zdaj sem pa tud jaz med pričakujočimi in imam po zaslugi RR nove prijateljice in je prav fajn!!

To je pa za zjokat   ...pa kaj ljudje res imajo priče in botre samo zaradi denarja?
Moja poročna priča je bila moja najboljša prijateljica. Bila je brez prebite pare, pa sem ji strogo zabičala, da naj si niti slučajno ne beli svoje lepe buče z darilom, ker sem jo hotela na svoj najlepši dan imeti ob svojem boku, saj se poznava že od mojega petega leta. Hotela sem, da slavi z mano, ne pa da se kešira. Bemti narod........

_____________________________

Veliko več muh se ujame na med, kot na kis.

Anonimna, ki je zastavila vprašanje:

S prijatelji je tako. Pravo prijateljstvo lahko traja, ja....ampak tudi prijateljem moraš pustiti dihati. Če bi bila 15 let z eno žensko neločljiva, ma jaz bi se zadušila. Imam najboljšo prijateljico že 25 let in sva bili vmes morda kakšno leto le tu in tam po telefonu v stiku, ko je živela v LJ, pa nekaj je potovala... ampak meni je bila zmeraj nr. 1. Ko imava čas druga za drugo, pa tisti čas, ko se nisva videli kar izgine. Pa tudi druge prijateljice, ki sem jih spoznala šele pozneje, so večinoma ostale. Vrglo nas je vsako v svoje življenje, ampak stiki so še, kolikor so potrebni. Se obiščemo, pa praznujemo še kaj skupaj.

Trenutno je v mojem življenju en kup znank in kolegic, s katerimi imamo trenutno iste interese . Pa se imamo fajn in se odlično zabavamo, si sploh ne predstavljam, da bi me na mojih vozičkanjih spremljala katera od teh prijateljic, ki še nimajo otrok, ker bi se ji od dolgčasa verjetno zmešalo. Edino, če bi si bolano želela videti moje joške enih 5x dnevno, takrat bi hudo uživala .
Mogoče ti je tudi tvoja prijateljica ugotovila, da zate prihaja čas, ko boš dobivala nov krog znancev, pa ti je samo pustila malo svobode.

_____________________________

Veliko več muh se ujame na med, kot na kis.

Pikec, hvala ti za iskrenost.
Mislim, da bo marsikatera med nami zdaj 2x premislila, preden bo sodila.
Res hvala, da si nas opozorila še na drugo plat medalje in na to, naj ne bomo tako slepo zaverovane v svoj prav.

Po mojih dosedanjih izkušnjah je prijateljstvo težko večno. Sem bila že velikokrat razočarana, ponavadi nismo šli lepo narazen, edino z eno nisva imeli nobenega konflikta. Skupna točka pri vseh "razdorih" je bila to, da smo šli vsak po svoji življenjski poti, ni bilo več časa za druženje in zaradi različnih življenjskih poti tudi interesa ne. Več ali manj so me šokirale, ker sploh nisem pričakovala takega odnosa.

No, začelo se je npr. pri eni prijateljici (bolj daleč nazaj ne grem, čeprav imam še bolj iz preteklosti slabe izkušnje), ko sem nehala kadit in nisem več toliko kofetkala po lokalih, samo to je še nekak laufalo, ko pa sva z mojim oznanila, da se bova poročila, je pa začela okrog trobit, da sem jaz itak totalno nezrela za zakon in kako bo mojemu žal, če se bo res poročil z mano, skratka opravljala me je na veliko in to zelo grdo. Čist sem bila paf, ker sva bili prej res prijateljici.

Za pričo sem vzela mojo srednješolsko prijateljico, s katero so se nama poti sicer pred tem za en čas ločile, pa sva se spet našli in smo se precej družili in zastopli. Še danes mi je žal, da sem vztrajala, da je moja priča, čeprav mi je zjeb*** dekliščino, na poroki se pa tudi ni izkazala, ker se je marsikateri drug svat več z mano ukvarjal in mi pomagal pri drobnarijah, ki sem jih potrebovala, kot pa ona, ki se je večinoma obnašala, kot da me ni. No, ko sem en mesec po poroki še zanosila, se je počasi začela umikat, prej druženje vsake dva tedna se je sprevrglo v vsake dva meseca in potem vedno redkeje, zlasti po porodu. Aja, pa ima resnega fanta, skupaj sta dlje kot midva, vendar pa poroke in otrok (še) ne načrtujeta (na njeno željo, ker on jamra, da bi vse to imel), družili smo se itak skupaj, tako da mi ne gre skup, da bi bila kakšna fovšija vmes. Pa tudi o vsem drugem smo se pogovarjali, še najmanj o nosečnosti in otrocih. Skratka, stikov več nimamo, nekaj časa sva ju še klicarila in se počutila, kot da ju prosjačiva, pa nikoli nista imela časa in zdaj ju pustiva pri miru. Nimata pojma, da sem drugič noseča, pa smo bili najboljši prijatelji.

S prijateljico iz otroštva pa enostavno nimava časa druga za drugo. Ona dela kariero, družine si še ni omislila, edino poročila se je lani, veliko potuje, predava, doktorirala je lani... jaz sem pa en "revček" s srednjo šolo, ki sem si ustvarila družino in nekak nimava časa in skupnih točk za pogovor in druženje. No, pa čas je še največji problem, konflikta pa vsaj tu ni bilo in ona me vsaj razočarala ni.

Vse pride in vse gre, življenje se spreminja in s tem tudi prijatelji odhajajo in prihajajo novi. Imam ene par novih prijateljic, tudi jaz večinoma po zaslugi RR, s katerimi delimo interese. Časa je pa itak vedno premalo. In kako dolgo bo trajalo? Kdo ve. Vsekakor upam, da čim dlje, če že večno ne.

Se podpišem.

Jaz sem sigurno več prejokala zaradi prijateljic kot zaradi fantov... Fantje me niso tako razočarali, prijateljstvo sem pa vedno jemala zelo resno in bila vedno pripravljena veliko vlagat. Zdaj sem si vse skup vzela malo bolj na izi, (čeprav imam za prijateljice še vedno čas, ne pričakujem pa, da bo trajalo večno) pa se mi zdi tako boljše.

Friends come and go - na žalost, interesi se razhajajo, prijateljice selijo,... - no, če pa kateri ostane, pa je to res sreča in veselje na višku:)

Je pa res, da odkar imata prijatelja punčko, se tudi nama ne da več k njima, ker se ne moreš a ma pa čisto nič drugega pogovarjat, pa tudi za 5 min. ne... Zdaj ko sem , mi sicer razni nasveti čisto prav pridejo, ampak da bi pa tako preživela vse skupne urice, si pa ne predstavljam... otroci so srčki in jih imam zelooo rada, ampak življenje je ja še veliko več kot samo ... mi je pa malo hecno, ker je zdaj ona precej bolj zainteresirana zame, odkar sem . Rajši imam, če me imajo ljudje radi kar tako, zaradi mene, ne zato, ker nosim otroka, njega/njo naj imajo pa radi tudi kar tako;)

Pikec, jaz nisem nikoli mislila, da so prijateljice ljubosumne name, se je pa dostikrat tako izkazalo, čeprav ne iz istih razlogov - takrat smo bile še najstnice ali pa zgodnja 20ta, tako da še ne govorim o otrocih in podobnem...

Se pa strinjam, da je gotovo hudo in sem se s tem veliko ukvarjala pri eni prijateljici, ki je imela ves čas probleme s fanti. Jaz pa s svojim ne. Je bila prav jezna zato... Nisem vedela, kaj naj naredim, naj si zmislim probleme, da bo srečna? Če je bilo kaj narobe, sem pač najprej razčistila z njim (to se mi zdi edino prav), potem pa problema tako ni več bilo... Tako da res nisem vedela, kaj naj... Nisem mogla govorit o njem, ker jo je to bolelo, da mava vse ok, hkrati pa je seveda hotela vedet, kaj se dogaja meni... Včasih je tudi na tej strani težko bit...

Nočem frustrirat svoji prijateljev. Vendar pa si ne morem izmišljevat problemov, da bojo srečni. Tako sem pač zamenjala prijatelje za take, ki jim to ni hudo videt, sem veliko bolj srečna od takrat. Nič mi ni hudega, če mi kdaj kateri reče, kako sem ti fauš, ko maš to pa to... Iskreno jim želim, da bi tudi oni to meli... Naredit jim pa tega ne morem.

Nisem pa nikoli pomislila, da bi bile samske ženske ljubosumne name - razen če vidijo mojega fanta , ker je res cukrček . Mogoče zato, ker si nikoli, niti kot deklica, nisem želela poroke in mi to ni bil glavni cilj v življenju, čeprav sem vedno vedela, da hočem met veliko otrok in nisem nikoli dvomila o tem, da bom našla nekoga (oz. bo mene našel nekdo) s katerim jih bom imela... Itak ima pa vsaka medalja dve plati: ti lahko zdaj greš za 2 meseca v tađikistan, če se ti zazdi (in imaš finance), jaz pa recimo ne morem... Zavida lahko vsak na vsakem bregu, če si želi bit na drugem...

Meni se sploh zdi hecno to ljubosumje: zakaj bi bila jaz recimo ljubosumna na eno, ki ji ni nič slabo in ni nikoli bolana med nosečnostjo, jaz pa vse dneve na školjki previsim? Ma, bo meni kaj manj slabo, če bo še njej ali kaj? Vesela sem zanjo, vsaj eni ni... Meni se zdi, da je to veliko lažje, tako sem jaz vesela, njej pa ni slabo... Dvakrat plus...

V tem je kar dosti resnice - preizkušeno.

V glavnem se jim tudi na ljubi poslušat na dolgo in široko zgodb o plenicah, smrkavih nosovih in drugih "življensko važnih" problemih. Večinoma se s prijatelji čveka o aktualnih življenskih situacijah in se dobro razume drug drugega takrat, ko so življenske siuacije vsaj podobne.

Ja, vendar pomoje samo tista, ki so se  spletla v otroških ali zgodnjih najstniških letih. Ostala prijateljstva so bolj ali manj priložnostna. Vsaj pri meni je tako.

Kot otrok gledaš na prijateljstvo popolnoma drugače in prijatelj te razveseljuje samo skozi igro, no mogoče s kakšno vrečko bombonov. Za tako prijateljstvo ne potrebuješ rame na kateri bi jokal, finančno pomoč, pomoč pri doseganju osebnih ciljev,...

Ko odraščamo je naše prijateljstvo velikokrat odvisno od tega kdo smo, kaj postajamo, kakšne cilje imamo,..., na prijateljstvo že vplivamo in do njega ne pridemo več spontano.

Mojo najboljšo prijateljico sem spoznala v prvem letniku srednje šole. Čeprav ne pogosto, samo dvakrat na leto se dobiva na kavici in poklepetava o vsem mogočem, nama je luštno.

Skozi leta sem spoznala še par "dobrih prijateljic", vse so me več ali manj razočarale, no pa verjetno tudi jaz njih.





_____________________________

Homines quod volunt credunt. -- "Ljudje verjamejo to, kar želijo." (Julij Cezar)

Pikec0 je tako lepo napisala, da nimam kaj dodati. V njenem postu se skriva odgovor na marsikatero vprašanje, ki si ga "srečne mamice z urejenim družinskim življenjem....." pogosto zastavljajo. In pojma ljubosumje in foušija sta čisto izven konteksta.
Je pa tudi res, da do takih dvomov ne bi prihajalo, če bi bili ljudje bolj iskreni. Že tukaj se vidi, koliko ljudi se skrije za anonimnostjo, čeprav je že nick sam po sebi anonimen (seveda za tiste, ki ne živijo tukaj on line svojega življenja).
Zakaj je tako težko prijatelju povedati za svoje občutke? Marsikdaj bi bili presenečeni, ko v glavi kuhamo razne scenarije, razlog je pa lahko čisto preprost in čisto drugje.

Nič ni večno, pa tudi to ni! Sploh je pravega prijatelja zelo težko najti, za njega se moraš trudit, dajat in sprejemat ravno tako kot za vse ostale stvari v življenju. Jaz osebno sem bila že 2x zelo razočarana kar se tiče prijateljstva-dobro, prvi razdor je bil z prijateljico iz otroških in najstniških let in mi je bilo nkako razumljivo, da se je pač stvar ohladila, ko sva si začrtale vsaka svojo pot. Drugi razdor pa je bil zame hud udarec in se je zgodil pred kratkim in sicer z "sedaj takoimenovanimi navideznimi prijatli", ki so se po tolikih letih začeli odmikat in metat polena pod noge ter dajat nizke udarce. Včasih resnično ne razumem ljudi-a je tako težko povedat z besedo če je kaj narobe, če si naveličan določenih stvari oz. ljudi, če želiš spremembo v življenju?! Ne, očitno je boljše  človeka prizadet in mu povzročit trpljenje!
Če pa bi bili pravi prijatelji, ti stojijo ob strani v dobrem in slabem-verjamem, da vas ima dosti tudi tiste ta prave prijatle, žalostno je le to, kako se včasih stvari v življenju obrnejo.

Saj od mene so se tudi prijateljice oddaljile, nimaš kaj.. Ne se sekirat, sej je tukaj veliko RR-jevk, ki jih lahko spoznaš in se družite..

Družina-Družina
Družina-Samska

Upam,da veš kaj hočem s tem povedat..