Naš ati je službeno odsoten 10 dni in od kar je odšel je ta starejši nemogoč. Prve tri dni je še nekako šlo, potem pa je postajal vedno bolj neobvladljiv. Nič, ampak res nič ne uboga, meče se po tleh, kriči, se dere za vsako malenkost, ki ni po njegovo, nič ne zna več normalno povedati . Sploh ga ne obvladam več. In potem ko se začne jokat in dret zraven govori: ati pride, ati pride. Zadnjič je v trgovini videl enega podobnega atiju (je imel enako frizuro in očala) pa je začel mami, glej ati. Vsak bel avto k vidi, mami ati gre.

Mislite, da je tako obnašanje le odraz pogrešanja atija? Res sta hudo navezana en na drugega, sta kot rit in srajca.
Vse sva mu tudi lepo razložila in mu tudi vsak dan razlagam kdaj pride ati. Ve kje je in da ga dolgo ne bo, pa zgleda da je zanj vseeno hudo.

Še tamali (14-mesecev) je včeraj ko sem ga vprašala kje pa je ati, hitro tekel proti vhodnim vratom in ko ni bilo nikogar, začel nabirati . Pa še zbolel je -neka viroza.

Ati, pridi že domov, tako te pogrešamo .

LP; Bejba

_____________________________

Odločitev, da boš mati, je usodno pomembna.
Takrat izbereš, da bo tvoje srce
za zmeraj hodilo po svetu zunaj tvojega telesa.
(Elizabeth Stone)

Najbrž res zelo pogrešata atija, tako kot si napisala.
Saj ga tudi ti, kajne.

Kaj pa če jima bolj "plastično" prikažeš in skupaj naredite koledar
"kolikokrat še spat" pa pride ati. In skupaj vsako jutro odtrgate listek?

Želim vam, da čim hitreje mine.

_____________________________

Življenje je lepo ...

Kar dolga skužbena odsotnost.
Mislim pa, da otroka res pogrešata očka, predvsem, če je šel prvič.
Pri nas se to ni nikoli zgodilo, je bil očka odsoten le kakšen dan tako, da ti drugih nasvetov ne morem dati.
A ga nič ne pokličete, da bi otrok lahko kakšno besedo z njim rekel in bi mu bilo potem verjetno lažje.


_____________________________

Moji fantje so moj zaklad. :) Brez njih bi bil svet prazen.

a ga nič ne pokličete? ja naredte en koledarček pa not barvejta kvadratke kokrat je še treba it spat da pride ati. pa pokličta ga no madona!

a mislite, da pri dveh letih otroci že vedo, kaj pomenijo tile kvadratki ali koliko listkov je še ostalo?



_____________________________

...vox populi...

Ja, tako sta navezana na njega, mora biti hudo, ko vidiš otroka, ko joka za nekom, ti pa si v tistem trenutku nemočen in ga ne moreš potolažiti.

Saj bo bolje, ko ati pride, pa tuid ko bosta starejša, bosta bolj razumela. Mali pa mogoče posnema starejšega bratca, seveda pa ga tudi pogreša.

ja kok je pa star tavelik?

   Pri nas je bilo tako.Takrat ko je prvič šel na službeno potovanje v Avstriji tamala je bila nekje okrog 5 mesecev in pol ko je prišel se ga je bala in to je bil odsoten 14 dni.Pol pa ko je šel drugi tudi na 14 dni tamala je bila okrog 2 leti ni se hotea  z njim pogovarjati ker je bila jezna na njega.

In zdaj ko je šel je tamala je 3 pa pol leti moram povedati da je bilo naporno in da je bila sitna pa kričanje ampak nekako smo s telefonom zadevo izrihtali.

Jaz ko sem bila tri tedne odsotna od doma je bila jezna tudi z mano ni hotela govoriti.

Sigurno je da otrok pogreša očija ampak tudi obstajajo telefoni pa msn.Nama je nakak tako šlo pa

_____________________________

Najdojenček

Uh se mi kr smilite in pri nas bi bilo verjetno podobno. Kaj narest nimam pojma, kot da se maksimalno ukvarjamo z njimi in da mal pozabijo res da je 10 dni takoooo dolgo ampak enkrat bo pa ati tudi domov prišel in potem bo veselo

Želim ti čim manj problemov do takrat. 

_____________________________

Zunanji svet je le odsev sveta, ki ste ga ustvarili v svoji notranjosti.

Poznam situacijo. Pri nas je podobno, ko mora v.d. možek službeno za par dni od doma. Imamo pa uvedeno obvezno večerno telefoniranje, da tudi oči reče maxiju in miniju  "nočka", pa da veliki dečko pove očiju, kaj je čez dan doživel. Tudi mini ga že pogreše, čeprav ima šele 14 mesecev. Poskušam pa takrat, ko smo sami, zelo zapolniti dnevni urnik, tako da čez dan ne ostaja veliko prostega časa. Zvečer pa telefon in kar gre. Ko se je pred dvema tednoma vračal iz Nemčije na Graško letališče, sem vzela maxija s seboj. Tako je bil ponosen, da je bil zraven in s takim veseljem se mu je vrgel za vrat, ko je prišel v avlo, da sem se skoraj zjokala

Tudi nas ata gre velikokrat na pot. Ravno v petek je prisel iz 3 tedenskega potovanja po Ameriki.
Nasa Pevka se je sicer veselila vsakic, ko je kdo prisel skozi vhodna vrata, mislec, da je Igor, ampak glih tezila in drla se pa ni, potem, ko ni bil ata.
Jaz mislim, da je zelo zelo veliko vpliva od mame. Torej, ce je tudi mami grozno hudo in pogresa atija, potem je tudi ta mali ves bogi.
Meni recimo je bilo sicer bedno, da ni Igorja, ker je bilo ful vec dela in se noseca sem in hrbet imam zelo zvit in me ful boli zdaj, ko moram se Evo dvigovat, ampak ker sem se strinjala z njegovim odhodom in ker se mi zdi fino, da hodi naokrog in dela po moje pametne stvari, tud Evi ni bilo prevec grozno.
Mozno je pa tudi, da je Eva pac ful priden otrok in itak ne bi tezila, tako da lahko da je moja teorija cist mimo.

Naša je času njegove odsotnosti totalno nemogoča. Uniči se urnik spanja, nič ne uboga, sitnari,.... Ko pa pride domov zgleda takole: ko ga gleda skozi okno prihajati do vrat vriska, potem ga pa tudi pogledati več noče. Drži se vsaj tri dni.

Pri nas je tako, da je Ana veliko bolj navezana name, Julija pa na njega. Prejšnji teden je bil odsoten 5 dni in sta ga res pograšale, celo Ana. Ni pa imel možnosti priklopa na internet.

Novembra ga pa ni bilo cel mesec, je imel pa na srečo laptop s sabo in kamero, tako da sta ga videle vsak dan po Skypu (brez tega bi bilo veliko huje) in smo kr nekak preživeli.

Verjamem pa, da ga otroka pogrešata, naše dve sta bile prejšnji petek že zelo tečne in sem komaj čakala, da se vrne.

Saj telefon dela non stop (se kar bojim računa ), se ta večji pogovarja z atijem (mali itak samo posluša).
Na koledarček se res nisem spomnila, ampak mu vsak dan povem, da gremo še x-krat spat, potem pa ati pride. Sam se mi zdi, da mu še ni čisto jasno to. Ker on že ko se npr. čez vikend zbudi popoldne (popoldanski spanec) reče kaj smo pa delali včeraj, pa misli v bistvu kaj smo delali dopoldne . Tako, da mislim, da še nima čisto pošlihtano to koliko je en dan, dva, tri....deset.

Saj bomo zdržali, še 2x gremo spat, pa pride naš ati .

Aja, je pa v koloniji (dela s prizadetimi in grejo poleti v kolonijo za 10 dni).



_____________________________

Odločitev, da boš mati, je usodno pomembna.
Takrat izbereš, da bo tvoje srce
za zmeraj hodilo po svetu zunaj tvojega telesa.
(Elizabeth Stone)

Ja, zagotovo pogrešata atija, še posebej če sta bila res tako zelo navezana nanj. S telefonskim pogovorom se da kar precej olajšati situacijo. Ko se boste dogovorili za telefonski pogovor, si istočasno postavite zraven eno veliko atijevo fotografijo (niti ni potrebna kamera in internet), da bo otrok, ko se bo pogovarjal hkrati atija tudi videl. Ker tako majhni otroci še nimajo dobre predstave, z vizualno pomočjo pa gre lažje. Kakšen koledar s trganjem listkov po dnevih ali barvanjem je tudi dobra ideja, zvečer pa obvezno odprite okno in pošljite v noč k luni in zvezdam ogromno poljubčkov, da jih ponesejo k atiju za lahko noč in lepe sanje! To je baje vedno delovalo, ko so bili najmlajši otroci z vzgojiteljicami več dni odsotni in so bili na morju ali kje drugje in so tako zaželeli lahko noč svojim staršem in ni bilo nikoli nič joka in težav in so otroci lepo mirno zaspali .

Odsotnost starša pa res otroci jemljejo na svoj način in tako tudi pokažejo. Ko sem jaz šla v novo službo in sem vse podredila takratni situaciji, je naneslo da sva se tudi z otrokom kar naenkrat zelo malo videla. Otroka je tako ati vozil v vrtec, hodil po njega, dostikrat ga dajal tudi spat,......otrok pa je mislil, da ga kar na enkrat nimam več rada. Bil je žalosten in užaljen in me skorajda ni pustil blizu. Jasno je pokazal, da noče da jaz kaj naredim zanj, ampak ati. On mu je še ostal zvest in le nanj se še zanese.  Še noska mi ni dovolil obrisati . Dostikrat sem pomislila, da sploh ne bom šla več v službo in bom raje ostala doma. Na srečo pa smo se uspeli dosti cartati (sprva težko, kasneje lažje) in nam je uspelo prebroditi težavo relativno hitro in uspešno .

Sicer pa otrok pri 2-3 letih razume že več, kot si mi sploh mislimo. Če mu dosti govorimo in razlagamo kje je nekdo in zakaj je tam, ga vključimo v dela, ki jih drugače naredi tisti ki je odsoten, če za odsotnega z otrokom nekaj narišemo, pripravimo  ob prihodu  npr. kosilo in otrok pri tem sodeluje,.......otrok veliko lažje sprejme odsotnost. Ker je zaposlen z mislijo na  prihod in vrnitev odsotnega in ne misli toliko zgolj na njegovo odsotnost.

Upam, da se bodo dnevi odsotnosti atija čim prej iztekli, da bosta otroka nekako zdržala in da si boste čim prej padl v objem .




< Sporočilo je popravil muza -- 12.7.2007 10:19:31 >